Kategorija	Naslov	Vsebina
živalske magične	string	string
class	meta title=True	meta include=True
magične	Dva brata in čarovnica	Pri nekem kmetu služila sta dva brata za hlapca. Starejši bil je konjar, mlajši pa kravar. Prvi spal je pri konjih v hlevu, ta pa v hiši za pečjo. Dasiravno sta imela oba eno in isto hrano, postajal je mlajši vedno bolj slok in slab, v tem ko je konjar vedno bil zdrav in čil. Vpraša ga torej zakaj je vedno tako slab in bled; ta pa mu reče, da ne more tega nikomur z besedo razodeti, ampak vsak mora le sam doživeti, če hoče vedeti, kako hudo se njemu vsako noč godi. Konjarju se zdi slednjič čakanja preveč. Dela se torej bolnega in leže zvečer na ono klop, kjer je spal prej brat; ta pa mora h konjem, da jim položi v noči krme. Starejši na klopi ne more zaspati in mirno čaka, kaj pride. Okoli desete ure vstane stara kmetica, opravi se tiho in izmuzne iz sobe; čez nekaj časa priplazi se zopet v sobo, mrmra par besed in vrže hlapcu krog šinjaka uzdo. On se spremeni hipoma v bistrega konja, ona pa na njega skočivši zakliče: «Frnk v beli grad!» in šla sta ko veter bolj po zraku ko po zemlji, dokler ne dospeta v beli grad. Tam so zbirale se vse čarovnice in veselile se pri pojedinah. Po veselici zasede zopet kmetica konja in dospe še pred sončnim vzhodom domov. Drugega dne hlapec ne upa nič reči kmetici, le bratu šepne, da zdaj ve, zakaj je tako slab. Drugi večer sklene še ostati. Ko pa po noči kmetica zopet pride, hoče se on prekrižati — a prepozno — imel je že uzdo čez vrat, baba je že zavpila: «Frnk v beli grad!» in zopet sta pričela divji beg. Drugega jutra sklene konjar maščevati se nad kmetico, ki je tako grozno njega, še bolj pa njegovega brata, mučila. Zvečer vzame uzdo seboj in jo drži cel čas pripravljeno. Komaj baba zopet stopi v sobo in svoj motvoz naravnava, vrže ji hlapec uzdo čez glavo in čarovnica spremeni se hipoma v staro kobilo. Tiho jo vleče hlapec iz hiše in jo skrije za nekaj časa. Ko prihodnjega dne ni bilo kmetice nikjer, vpraša hlapec gospodarja, kje je njegova žena. «Naj bo kjer hoče» reče ta, «saj tako ni nič prida.» Bil je pa čas setve. Kmetje začeli so orati in sila je bila za živino. Hlapec torej reče, da morajo vsaj še eno kobilo imeti, da bodo oranje povlačili in da si lahko omislijo tako za malo denarja; pet goldinarjev namreč in dosti bi bilo. Hlapec dobi peneze, odpravi se od doma ter prižene kobilo iz skrivališča. Zatem jo da podkovati, dasi je jako brcala in grizla in jo odžene na njivo. Tam je morala hitro vlačiti brano, a pri vsem tem hlapec biča vender pozabil ni. Ko kmet svoje polje uredi, gre še drugam orat in tudi tam mora stara kobila vlačit. Ko je vse delo dokončano, vzame hlapec uzdo kobili iz gobca in reče kmetu: «Glej ta je tvoja žena, ki je kot čarovnica jahala vsako noč mojega brata v beli grad in nazaj. Mene samega je dobila dvakrat v svojo oblast — a povrnil sem ji.» Kmetu pa se sedaj studi prejšnja žena, ki je imela kdaj na rokah in nogah pribite podkove. Zatorej se ji za vedno odpove, vrže ji v jezi uzdo zopet čez glavo, pa jo kot kobilo stira v gozd, kjer so jo v kratkem raztrgali lačni volkovi.
magične	Gospa Zima	"Vdova je imela dve hčeri. Prva hči je bila pridna, druga pa lena. Lena hči je bila lastna hči vdove. Lastno hčer je imela rajši.
Pridna hči je morala vsak dan toliko presti, da ji je iz prstov tekla kri. Motek je bil ves krvav. Oprala ga je v vodnjaku, a pri tem ji je padel v vodnjak. Mačeha je zahtevala, da mora prinesti motek iz vodnjaka. Pridna hči je skočila v vodnjak in pri tem izgubila zavest.
Ko se je zbudila, je ležala na travniku. Šla je po poti in videla krušno peč, polno kruha. Kruh je klical: ""Vzemi me iz peči, drugače se bom zažgal!""
Deklica je vzela z loparjem kruh iz peči. Potem je prišla do drevesa, polnega jabolk. Jablana je zaklicala: ""Otresi me, moja jabolka so že zrela!""
Deklica je otresla drevo in šla naprej. Prišla je do hiše, iz katere je gledala starka. Starka je poklicala: ""Ne boj se. Ostani pri meni. Če boš vsak dan pridno delala, se ti bo dobro godilo. Vsak dan moraš pretresti posteljnino, da bo perje letelo iz nje. V tem trenutku bo na zemlji snežilo. Jaz sem namreč gospa Zima.""
Čez nekaj časa pa je pridna deklica dobila domotožje. Gospa Zima ji je vrnila motek in jo odpeljala do velikih vrat. Ko je deklica stala pod njimi, se je usul zlat dež. Zlato je obviselo na njej. Gospa Zima ji je rekla: ""Zlato je tvoje, ker si bila tako marljiva.""
Vrata so se zaprla in deklica je bila spet na zemlji, šla je domov in doma vsem pripovedovala.
Mačeha je hotla, da bi tudi lastna hči tako obogatela. Lena hči je vrgla motek v vodnjak in skočila za njim. Zbudila se je na lepem travniku. Toda oni vzela kruha iz peči in ni potresla zrelih jabolk. Ko je prišla do gospe Zime, je šla k njej v službo. Prvi dan je bila še pridna, a potem je začela lenariti. Gospa Zima ji je odpovedala službo in jo odpeljala do velikih vrat. Ko je lena hči stala med vrati, se je nanjo namesto zlata ulila smola. Gospa Zima je rekla: ""To je plačilo za tvoje delo.""
Tako je lena hči prišla domov polna smole. Smola se je držala, dokler je živela."
magične	Gospodična	"Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel: ""Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božji in najin."" Gospa veli: ""Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila sem dosti tudi po božjih potih, ali Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril ali hčer ali sina. Jaz sem se zdaj že postarala in le predobro čutim, da bom nevarno zbolela.""

Gospa se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem let in sedem mesecev. Vsi sloveči zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.

Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli: ""Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih.""

Gospod pa ji odgovori žalostno: ""Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama niti na postelji obrniti!""

V grad pride star gobav berač. Hlapci zakriče: ""Poberi se hitro od tod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa.""

Gospa pa se oglasi: ""Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri Bogu? Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo.""

Berač se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, dobro gospo prelepo zahvali in veli: ""Nate za slabo povračilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj še vsakemu, kdorkoli si ga je na život privezal. Zdravemu dá moč, da ga noben junak ne more premagati. Komur je umreti, živi od njega tri dni dalje, nego mu je namenjeno. Bolniku odžene bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako vas bo volja, lahko še danes na Gorjance izprehajat.""

Gospa poskusi čudni koren, skoči zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride do studenca in zajame vode.

Kupica se počrni.

Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode.

Kupica se zakrvavi.

Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode.

Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo, nego je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, čuti se bolj močno, nego je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki.

Kupico položi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje teče proti domu nazaj.

Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, če ve, kdo je ta krasna gospodična, ki gre proti gradu.

Gospa je te besede slišala in se ga oklenila in rekla: ""Kaj me gledaš tako čudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se izprehodim po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo podaril Bog tudi še sinove in hčere.""

Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani.

Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, se v spomin na to prigodbo še danes imenuje Gospodična."
magične	Janko in Metka	"Živel je oče, ki je imel dva otroka, Janka in Metko. Ker so bili zelo revni in niso imeli kaj za pod zob, se je nekega dne odločil, da ju bo odpeljal v gozd in pustil tam. Upal je, da se jima bo uspelo rešiti in da bosta našla kakšnega dobrotnika, ki ju bo vzel s seboj in ju nahranil.

Rekel je: »Moram v gozd po drva. Pridita z mano in v gozdu naberita sladkih borovnic in jagod.« Otroka sta se razveselila, da ju bo oče vzel s seboj, saj nista pričakovala, da ju bo kar pustil v gozdu. Kmalu je oče izginil in ostala sta sama sredi temačnega gozda. Začela sta iskati očeta in zašla globoko v gozd. Zdelo se jim je da slišita zvok sekire, zato sta nadaljevala s hojo. Na travniku sta zagledala sladkih borovnic in jagod in jih začela nabirati. Kmalu je zvok sekire utihnil, otroka pa nista več našla poti nazaj. Oče se ni oglašal na njune klice in počasi se je sonce skrilo za krošnje dreves in nastopila je trdna noč. Otroka je bilo strah, še posebej mlajšo Metko. Janko se je domislil in splezal na vrh najvišjega drevesa. Od tam je v bližini zagledal luč, se razveselil in z Metko sta se odpravila proti svetlobi. Bila sta lačna in izčrpana, ko sta le prišla do hiške. Tam pa ju je čakalo presenečenje. Nista mogla verjeti svojim očem. Pred njima je stala hiša iz medenjakov in sladkorja, streha pa je bila iz čokolade, bombonov in sladkega marcipana. Janko se ni obotavljal – hitro je odlomil del strehe in jo dal sestrici. Odlomil je še zase kos sladke strehe, ko se je pred njima prikazala strašna čarovnica in vprašala: »Kdo mi uničuje mojo lepo hiško«. Otroka sta se prestrašila, ona pa ju je hitro vtaknila v kletko. Metko je imela za sužnjo. Morala je skrbeti zanjo in opravljati vsa gospodinjska dela, ji kuhati, čistiti in prati. Janka je čarovnica vtaknila v kletko in ga pitala s sladkarijami, da bi se čim prej poredil. Vsak dan je preverjala če je že dovolj debel, da bi ga skuhala in požrla. Toda Janko je bil prebrisan in ji namesto prsta vedno pomolil palčko. Čarovnica se je čudila, da je fant kljub vsem sladkarijam še vedno tako koščen. Nekega dne pa ji je prekipelo in ukazala je Metki naj zakuri ogenj, da bo požrla njenega brata za kosilo. Nič ni pomagalo, da je Metka neutolažljivo jokala. Metka je morala nalagati drva v peč, čarovnica pa jo je spraševala ali dobro gori. Metka ji je odgovorila, da ne more sama pogledati tako visoko. Čarovnica se je razjezila in sama pogledala v peč – takrat pa je Metka izkoristila priložnost in jo porinila v gorečo peč. Čarovnica je zavreščala in kmalu zgorela do smrti. Metka je hitro osvobodila Janka in bila sta presrečna, da sta končno rešena. Čarovnici sta vzela bisere, ki sta jih našla v skrinjici. Tekla sta kar so ju nesle noge, da bi našla očeta in dom.

Medtem je bilo njunemu očetu strašno žal, da ju je pustil sama v strašnem gozdu. Vsak dan ju je iskal in upal, da sta otroka še živa in zdrava. Nekje na poti so se srečali in si presrečni padli v objem. Oče je otroka prosil za odpuščanje in skupaj so se vrnili domov ter srečno živeli do konca svojih dni."
magične	Jorinda in Joringel	"Nekoč je stal sredi velike, črne hoste star grad. Tam je živela čarovnica.
Podnevi se je spreminjala v mačko ali sovo. Zvečer pa je spet postala človek. K sebi je znala zvabiti divjačino in ptiče in jih je ujela, zaklala, skuhala ali spekla. Če se je kdo približal njenemu gradu na sto korakov, je moral obstati in se ni mogel premakniti z mesta, dokler mu starka ni dovolila. Če je pa stopila deklica v njen čarobni krog, jo je spremenila v ptico, jo zaprla v kletko in odnesla v grad. V gradu je imela že sedem tisoč takih kletk.
No, pa je tedaj živela deklica z imenom Jorinda. Lepša je bila od vseh drugih deklic. Ona in lepi mladenič Joringel sta se zaobljubila drug drugemu. Nedavno tega je bila zaroka in če sta le mogla, sta tičala skupaj in si gledala v oči.
Nekoč sta šla v hosto na sprehod. ""Glej, da se preveč ne približaš gradu!"" je svaril Joringel.
Bil je lep večer. Zlati sončni žarki so padali skozi črne smreke in grlica je žalostno grulila na stoletni bukvi.
Tedaj je Jorinda pričela jokati, sedla v sončni žarek in tožila. Tudi Joringel je tožil. Pri srcu jima je bilo težko, kakor da morata umreti. Zmanjkalo jima je poti in steze. Iskala sta na vse strani, se zbegala in nista več vedela, kod domov. Pol sonca je še gledalo čez goro, pol ga je bilo zašlo.
Ko je Joringel iskal poti po gošči, je zagledal skozi drevje zidovje starega gradu. Prestrašil se je in srce mu je vztrepetalo, Jorinda pa je zapela:
""Moja ptička je žalostna
in toži, toži, toži.
Tudi srce je žalostno
in toži, toži... Civit, civit, civit.""
Joringel se je ozrl k Jorindi. Jorinda je bila spremenjena v slavčka in zaklicala: ""Šu, hu, hu, hu!""
Joringel se ni mogel premakniti, bil je kakor okamenel. Ni mogel jokati, ne govoriti, niti ganiti z roko ne z nogo.
Tedaj je sonce zašlo. Sova je zletela v grm. Iz grma pa je stopila sključena starka, rumena in koščena, z velikimi, rdečimi očmi in krivim nosom, ki ji je visel do brade. Mrmraje je ujela slavčka, si ga dala na roko in ga odnesla v grad. Joringel se ni mogel ne ganiti ne spregovoriti. Slavčka ni bilo več.
Naposled se je starka vrnila in mrko zamrmrala čudne besede. Tedaj se je Joringel lahko premaknil. Pokleknil je pred čarovnico in jo zaklinjal, naj mu vrne Jorindo. Ona pa se je zarežala, mu obrnila hrbet in odšla. Joringel je klical, jokal in tožil. Vse zaman.
Tedaj je odšel iz gozda in hodil, hodil, da je prišel v tujo vas. Ostal je tam in pasel vaške ovce. Večkrat se je vračal v hosto k staremu gradu, a nikoli preblizu.
Neko noč se mu je sanjalo, da je našel krvavordečo rožo, v njeni čaši se je lesketal biser. Utrgal jo je in šel z njo do gradu: česar se je z rožo dotaknil, je bilo rešeno čara. Nazadnje se mu je še sanjalo, da so mu vrnili Jorindo.
Ko se je zjutraj zbudil, je jel iskati po hribih in dolinah take rože. Iskal jo je devet dni, ko se je deseti dan danil, jo je našel. Bila je krvavordeča, v čaši se je lesketala rosa kakor velik, lep biser. Rožo je nosil vse dni in vse noči do starega gradu.
Ko se je približal gradu na sto korakov, ni okamenel. Ne, stopal je do grajskih vrat, dotaknil se vrat in odprla so se na stežaj. Stopil je na grajsko dvorišče in poslušal, kje je slišal kako ptico. Kje je čivkalo in cvrčalo, tja se je napotil.
Prišel je do velike dvorane in vstopil. V dvorani je bila čarovnica in krmila začarane ptice v sedem tisoč kletkah. Ko pa je zagledala Joringla, se je razjezila. Vreščala je ter puhala ogenj, žolč in strup proti njemu. A bolj ko na tri korake se mu ni mogla približati. On pa se ni niti zmenil zanjo, stopal je od kletke do kletke in se oziral po pticah; a bilo je slavčkov na stotine. Kako bi spoznal Jorindo? Ko je tako iskal, je opazil, da je starka skrivaj pograbila kletko in hitela z njo proti vratom. Tedaj je skočil za njo in se dotaknil čarovnice in kletke z rožo. Čarovnica ni mogla nič več čarati in pred njim je stala Jorinda, lepa kakor nekdaj. In ga je objela.
On pa je spremenil vse ptice v deklice in odšel z Jorindo domov, kjer sta še dolgo in srečno živela."
magične	Kralj Matjaž in vile	"Nekoč je bila naša dežela poraščena z velikimi gozdovi in v njih so živele strašne zveri. Takrat je pri nas vladal kralj Matjaž. Bil je dober kralj.

Nekoč je kralj Matjaž ukazal vojakom, naj izsekajo tiste velike gozdove. Menil je, da če izsekajo gozdove, preženejo divje zveri in ljudje bodo lažje živeli. Vojaki so vzeli sekire in se spravili nad gozdove. In so sekali,drevo za drevesom, dokler niso prišli do Svete gore. Pod njo je izviral studenec, okoli studenca pa so rasla mogočna drevesa. Vojaki so se ustavili, nihče si ni upal sekati naprej. Zato jih je kralj Matjaž vprašal zakaj stojjo, zakaj ne sekajo. Odgovorili so mu, da zato, ker tam živijo vile in joj tistemu, ki poseka eno samo drevo. Kralj Matjaž je zamahnil z roko, vzel je sekiro in stopil do prve jelše. Zasekal je vanjo, hotel je vsekati še enkrat, a sekire ni mogel več izdreti. Takrat je v Sveti gori strašansko zagrmelo. In Sveta gora se je razprla in jih zagrnila. Ubila jih ni, le votlina se je naredila. Še danes spijo v njej. Vsakih sto let prileti zlata ptica in kliče okoli Svete gore. Takrat se kralj Matjaž predrami in posluša. A spet je vse tiho in kralj Matjaž spet zaspi.

Šele takrat, ko bo na svetu največja sila, takrat bo vstal. Takrat se bo gora odprla in kralj Matjaž se vrne z vsemi svojimi vojaki. Takrat mu bodo vile dobre, z njim bodo hodile in mu pomagale."
magične	Kralj in pastirček	Svoje dni je živel kralj, ki je vse verjel, kar mu je kdo povedal. Zato da po vsem kraljestvu razglasiti, da dobi kraljevo hčer tisti, kdor mu kaj takega pove, česar ne verjame. Iz vseh krajev so prihajali ljudje in mu debelo lagali, on pa jim je vse verje. Nekega dne pride tudi reven pastirček v kraljevo mesto. Gre v gostilno in si naroči nekaj jedi in pijače. Medtem ko se tu mudi, zve, da kralj vse verjame. Zato se napoti naravnost k njemu, da bi poizkusil svojo srečo. Ko ga kralj zagleda, ga vpraša, kaj želi. Pastirček mu pove svoj namen. Kralj pravi: »Dobro, če ti pa vse verjamem, kar poveš, te pustim obglaviti.« Pastirček privoli v to in prične pripovedovati: »Ko sem nekoč služil pri nekem kmetu, sem moral, iti sejat konopljo. Komaj pa sem naredil nekaj korakov od njive, se ozrem nazaj in zapazim, da je konoplja že tako visoka kot kakšen zvonik. Grem nazaj in poskusim plezati po njej. Ko sem bil že zelo visoko, sem se hotel obrniti, pa mi kar naenkrat zdrkne in padem deset čevljev globoko v zemljo. Hitro vstanem, grem domov po lopato in sem se šel odkopavat. Ko pridem zopet domov, si mislim, da lahko pridem čez nekaj dni že v nebesa, ker se je konoplja skrila že skoraj v oblake.« »To ti vse verjamem,« reče kralj. Pastirček pa pripoveduje dalje: »Ko je minilo nekaj dni, se napotim v nebesa. Sprva sem lahko plezal; potem pa, ko sem plezal že več dni, sem bil tako upehan, da sem se mislil vrniti. Srečno priplezam do nekega zidu in konoplja je bila zrasla že skozi zid. Tedaj zapazim majhna vrata in jih odprem. Zdaj stopim v nebesa. Tukaj je vse cvetelo, vse je bilo v najlepši krasoti. Naenkrat zapazim, da so se moji starši peljali v zlatem vozu na sprehod.« »To tudi verjamem,« reče kralj. Pastirček pa nadaljuje: »Grem torej po nebesih in se razgledujem. Videl sem mnogo znanih in sem z njimi tudi govoril. Zdaj zapazim tudi tvoje starše, o kralj, ki so tekali za svinjami in jih morali pasti.« »To ni res,« zakriči kralj, »tega ti nisi videl.« Pastirček pa se nasmeji in pravi: »Kralj, videl sem, videl, in ne pozabi, kar si mi obljubil.« Kralj mu nato da svojo hčer v zakon in pozneje še celo kraljestvo.
magične	Kraljevič in Lepa Vida	"Nekoč je živel kraljevič. Mati ga je zjutraj budila, naj vstane, da bo šel k maši, saj so včasih kralji in bogataši tudi hodili k maši, še bolj kakor siromaki.

Priganjala ga je, naj vstane in gre k maši. Kraljevič pa ni vstal. Mati je že drugič prišla in ga spet priganjala, pa le ni vstal.

Takrat, v tistih časih, pa je bilo tako, da če je mati dete v kaj zaklela, je tisto tudi v resnici postalo.

Mati je bila že jezna in je sinu rekla:

»Da bi postal kača, ker ne ubogaš in ne greš k maši!«

Ko je spet odprla izbo, se je po njej že zvijala in plazila kača.

Kraljica se je prestrašila in je obljubila, da bodo tistemu, ki bo odrešil njenega sina, dali toliko denarja, kolikor ga bo prosil.

Kraljevič – kača – pa pravi:

»Mati in oče, vidva nimata toliko premoženja niti ne bosta tako dolgo živela, da bi me odrešila. Vidva me ne moreta rešiti. Rešila me bo junaška Vida, ki se bo danes rodila.«

Zares, Vida je rasla, kraljevič pa je bil še naprej kača.

Ko je bila Vida stara štirinajst let, je zgodaj zjutraj šla plet proso. Bila je zelo velika rosa. Sama pri sebi si je govorila:

»Kaj je bilo to? Kaj je bilo tukaj, da je rosa stepena, pa ni nobene stopinje? Kaj je hodilo tod? Ko bi bog dal, da bi bilo moje, kar je tod hodilo!«

Naslednjega jutra je bilo spet tako. Vida je šla plet proso in rosa je bila spet stepena. Spet si reče:

»Kaj je hodilo tod, da je rosa vsa stepena, pa ni nikakršne stopinje?«

Ko je tretjega jutra spet prišla na njivo, je bila v brazdi velika kača. Vida se je zbala in je prestrašeno odskočila. Kača pa pravi:

»Ne boj se me, Vida, Lepa Vida! Jaz nisem huda kača, mlad kraljevič sem. Usedi se na tla, jaz pa se splazim k tvojim nogam in ti povem, kaj naj storiš, da me odrešiš.«

Prav, Vida se je usedla na tla, kača pa se je splazila k njej in ji rekla:

»Tam na tistem visokem hribu stoji velik grad. Ti boš šla tja po cesti, jaz pa po grmovju. Tam si utrgaj tri enoletne leskove šibe in počakaj name. Ko pridem, me udari s prvo šibo pa jo odvrzi. Potem me udari z drugo šibo pa jo prav tako odvrzi, nato pa še s tretjo in jo tudi odvrzi.«

Zares. Lepa Vida je prišla h gradu. Tam je rasel leskov grm. Utrgala si je tri enoletne šibe. Takrat se je tudi kača že priplazila do gradu. Vida je storila, kakor ji je velela kača. Udarila jo je s prvo šibo pa jo odvrgla, nato jo je udarila z drugo in jo spet odvrgla. Ko je Vida kačo udarila s tretjo šibo, se je pred njo pojavil kraljevič. Nič več ni bil kača.

Šla sta v kraljevičev grad. Kralj in kraljica sta bila zelo vesela in naredili so veliko svatbo. Pa sta tako še sedaj v tistem gradu na hribu, če še živita."
magične	Najdražji zaklad	"Gorjanci pripovedujejo, da je pod Menino planino podzemeljska jama, ki se odpre samo enkrat vsakih sto let, in še to le na kresni večer. Odpre pa se samo tistemu, ki se je tudi sam rodil na kresni večer. Vhod v jamo zapira velika skala, kdor hoče noter, mora z vrbovo vejico udariti po skali. V jami je skrit zlat in srebrn zaklad. Baje je v njej toliko srebra in zlata, da je svetlo kot ob sončnem dnevu.

Blizu Gornjega Grada je nekoč v revni bajti na samoti živela uboga bajtarica, ki ni imela drugega kakor dete. In ker se je ta ženska rodila na kresni večer, je nekega, kresnega večera vzela v naročje svojega otroka ter odšla iskat srečo. V grmu ob Dreti je odlomila vrbovo vejico in udarila po skali, ki zapira vhod v jamo z zakladom. In glej: jama se je odprla, uboga bajtarica pa je ostrmela in skoraj oslepela od bleščave zlata in srebra. Stopila je v jamo, odložila otroka na skalo ter pričela v predpasnik grabiti zlato in srebro, ki ga je bilo tamkaj več kot kamenja na cesti. Ko je imela predpasnik že poln, je zaslišala skrivnosten glas: »Zdaj pa brž od tod, ker se bo jama zdaj zdaj spet zaprla, zaprla za sto let!«

Srečna žena je pohitela iz jame – in že se je velika skala premaknila ter zaprla vhod v jamo. Šele zunaj se je žena spomnila, da je otroka pozabila v jami. Zajokala je in pričela z vrbovo vejico tolči po skali – a vse zaman; skala se ni premaknila. Uboga mati je jokala in jokala pred zaprto jamo, dokler se je ni usmilila vila z Menine planine. Prišla je k ženi in ji rekla: »Čez leto dni ob istem času pridi spet na ta kraj! Jama se odpre le vsakih sto let enkrat, a tebi se bo odprla, če jo boš zalivala s solzami. V jami boš našla svojega otroka, a samo tedaj, če boš vrnila vse zlato in srebro, ki si ga to noč nagrabila v predpasnik.«

Vila je izginila, bajtarica pa je odšla domov in dan in noč jokala za izgubljenim otrokom. Toliko solz je potočila v dolgem letu, da bi z njimi lahko umila vso pečino. K letu je na kresni večer spet odšla k pečini. Zajokala je tako presunljivo, da se je je še kamen usmilil. Skala se je odmaknila in mati je planila v jamo, stresla iz predpasnika srebro in zlato, domov pa odnesla speče dete.

Radostno je pohitela v svojo revno bajto, saj je na rokah nosila najdražji zaklad."
magične	O mladeniču, ki bi rad strah poznal	"O mladeniču, ki bi rad strah poznal

Mati je imela sina, ki ni poznal strahu. Ker je tolikokrat slišal o njem, vpraša nekega dne mater: »Mati, povejte mi vendar, kaj je to — strah?«

H Mati mu pravi: »Veš, ljubi sinko, strah je taka stvar, ki je na sredi votla, okoli kraja je pa nič ni.«

»Ej, mati,« odgovori sin, »nekaj pa mora vendarle biti strah, ko toliko govore o njem; spoznati ga moram, čeprav grem do konca sveta!«

In res se nekega dne poslovi od matere in odide po svetu, da bi spoznal strah.

V neki vasi se ponudi za hlapca, rekoč: »Jaz ostanem pri vas za hlapca zastonj, če mi pokažete strah; rad bi ga spoznal, ker mi toliko govore o njem.«

Gospodar ga je pripravljen vzeti v službo, rekoč: »No, pa ostani pri meni; jaz ti že pokažem strah.« Nekaj dni prej so v tisti vasi obesili razbojnika; visel je že dalj časa na vešalih.

Ko se nekega večera vračata gospodar in hlapec iz gozda domov, gresta mimo vešal in gospodar skrivaj spusti sekiro na tla. — Že sta skoraj doma, ko veli gospodar hlapcu: »Na poti sem izgubil sekiro, pojdi ponjo!«

Hlapec gre po isti poti, kjer sta šla, ko pride do vešal, se oglasi obešenec: »Oh, kako sem žejen!«

Hlapec pogleda kvišku in pravi: »Če si žejen, pa pij!« To reče in s klobukom zajame vode v bližnji luži in mu ponudi, rekoč: »Na, pij!«

Ko hlapec odhaja, se spet oglasi obešenec: »Joj, kako sem žejen!«

»I, boš pa spet pil,« reče hlapec in mu ponudi vode. »Zdaj mislim, da si se že napil,« še pravi in hoče dalje, a tretjič se oglasi oni na vešalih: »Joj, kako sem žejen!«

»Če si res tako žejen,« pravi hlapec, spleza na vešala in obešenca odreže. Potem ga nese k luži in mu potisne glavo vanjo, rekoč: »Pa vso posrebaj, če hočeš!« Ko potem najde sekiro, se vrne.

Doma pripoveduje gospodarju, kako je dajal piti obešencu, ki ga je prosil vode. »Mislil je, da ga bom vso noč napajal, no, in veste, kaj sem storil? Odrezal sem ga z vešal in postavil na glavo v lužo. Zdaj mislim, da se že napije, ali ne!«

»Ti si srčen dečko!« pravi gospodar.

»Rekli ste, da mi pokažete strah,« reče hlapec, »kdaj pa bo to, oče?«

»Pri meni ga ne boš videl,« odgovori gospodar, »in mislim, da ga ti sploh ne najdeš nikjer.« Drugega dne že gre mladenič spet iskat strahu po svetu.

Slišal je, da v nekem mlinu straši, da hodi vanj vsako noč devet vragov mlet moko in kvartat. Pri tem mlinu se torej mladenič ponudi za hlapca in mlinar ga sprejme.

Zvečer, ko so šli vsi iz mlina zaradi strahov, se mladenič zapre sam vanj in pričakuje vragov. — Skoraj pridejo drug za drugim v mlin. Nekateri odpro zatvornice in meljejo, drugi sedejo okoli mize in vržejo karte. Mladenič jih gleda od strani in vragi ga ne zapazijo.

Skoraj izteče eden mlinskih kamnov, ker ni več meljiva pod njim, mladenič pa zgrabi bližnjega vraga za vrat in mu potisne glavo pod kamen, da mu jo odmelje.

»Jaz vas že naučim, da boste nekoliko bolj pazili na kamne, da se ne bodo prazni vrteli! In če se mi takoj ne poberete od tu, zmeljem vas vse, kolikor vas je!«

Vragi se ga res zboje in zbeže, mladenič pa leže počivat in srečno prespi vso noč. Toda strahu, kakršnega je hotel poznati, le ni videl. Zato drugo jutro takoj odpove službo in gre dalje po svetu.

Na poti sliši, da v starem gradu straši. V ta grad se torej nameni in se ponudi za hlapca. Ko ga graščak sprejme, mu mladenič pove, da za plačilo ne zahteva drugega, kakor da mu pokažejo strah. — »Ej, pri nas,« pravi graščak, »ga boš še preveč užil, če ostaneš!«

Bil je to star grad, o katerem so vedeli pripovedovati ljudje silno mnogo. Zvečer, ko odidejo vsi iz gradu, ostane mladenič sam v njem, da bi videl strah.

Proti polnoči je lačen, gre v kuhinjo, zakuri in pristavi k ognju lonec kaše. Ko bije ura polnoč, sliši nad sabo glas: »Oj, padel bom!« Mladenič pogleda kvišku, in ko ničesar ne opazi, pravi: »Ej, le padi, samo glej, da ne v moj lonec!« Komaj to izgovori, že pade velika noga na tla. Mladenič se za to mnogo ne meni, temveč kuha dalje svojo kašo. — Spet se začuje glas: »Joj, padel bom!« — »Le padi,« odgovori mladenič, »jaz ti ne branim, samo v mojo kašo ne!« In druga noga pade na tla. Tretjič se zasliši glas: »Joj, padel bom!« — »Le padi, kakor ti drago!« odgovori mladenič, in že leži roka na tleh. — Četrtič se začuje: »Joj, padel bom!« — »Le padi!« reče pogumno mladenič in druga roka s trupom vred pade na tla. Mladenič je kuhano kašo že odstavil od ognja, ko spet zasliši glas: »Joj, padel bom!« — »Ne jezi me! Kar padi!« odgovori nevoljno mladenič, »sicer ti grem

pomagat, da laže padeš!« — Zdaj pade velikanska glava z ropotom na tla. V tem hipu se združijo vsi udje in velikan se postavi predenj na noge.

»Kdo pa si ti?« ga vpraša mladenič. Ko pa ne dobi odgovora, dene svojo kašo lepo v skledo in jo nese v sobo. Velikan stopa za njim.

Mladenič sede za mizo in je. Velikan, ki doslej ni dal glasu od sebe, se zdaj oglasi, rekoč: »Daj mi nekoliko kaše!«

»Tam je kuhinja in lonec, pa si jo skuhaj, kakor sem si jo moral jaz, če hočeš jesti. Sicer se poberi, da me ne ujeziš!«

Toda velikan se ne gane, niti ne zine besedice. Ko mladenič kašo poje in vidi, da velikan še vedno stoji pred njim, ga pogleda srepo in reče: »Zdaj se mi pa le zgubi, da grem spat! Tu mi ne boš razsajal in rogovilil, kajti imeti hočem mir.«

Velikana te besede ujeze, pa stegne roke, da bi prijel mladeniča za vrat; tisti hip prime mladenič prižgano svečo in mu jo vtakne pod nos, da velikan takoj odstopi.

»Velik si in premalo te ni,« pravi mladenič, »toda veruj mi, da se te kaj malo bojim, in če boš dolgo iskal, tudi skoraj katero iztakneš!«

Velikan ne odgovori nič, temveč se stegne na polico nad vrati in vzame ključ z nje. »Pojdi za menoj!« reče mladeniču, in le-ta stopa za njim.

»Odpri vrata!« veli velikan.

»O, le sam jih odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, zato jih tudi prvi odpri!«

Velikan mora zdaj sam prijeti za kljuko in odpreti. Ko prideta do kuhinjskih vrat, spet postoji velikan in veli mladeniču, naj jih odpre.

»Prijatelj, ne jezi me in jih sam odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, ti jih torej tudi odpri!«

Velikan odpre vrata. Stopita v kuhinjo, kjer je prej mladenič kuhal kašo. Iz kuhinje so držale duri v klet, ki so bile pa zaklenjene.

»Sezi na polico!« veli velikan, »in vzemi ključ z nje ter odpri!«

»Jaz že ne!« reče mladenič. »Kdor jih je zaklenil, naj jih tudi odpre!«

Spet mora velikan sam odpreti. Zdaj prideta v prostorno klet, kjer zagleda mladenič tri velike kadi; v prvi so bili cekini, v drugi srebrni denarji, v tretji bakreni novci. Velikan se obrne k mladeniču in mu reče: »Vidiš, ko bi me ti slušal in kje odprl vrata, bi te raztrgal na drobne kosce. Poslušaj in povem ti, kdo sem! Nekdaj sem bil gospodar tega gradu in čeprav sem bil neizmerno bogat, sem kljub temu neusmiljeno tlačil in zatiral svoje podložnike. Toda ne samo, da sem kmete grozovito zatiral, celo varal sem jih. Zato se pokorim malone že sto let. Denar, ki ga vidiš v teh kadeh, sem si pridobil po krivici. — S tem, da me nisi slušal, ko sem ti velel odpreti vrata, si me rešil strašne pokore. Z denarjem stori, kakor ti rečem: Tretjino obdrži sam, tretjino razdeli siromakom, tretjino pa izroči sedanjemu lastniku tega gradu!« Ko to izgovori, velikan izgine.

Vtem se je že zdanilo. Mladenič vzame denar in stori z njim, kakor mu je naročil duh.

Ker le ni videl strahu, kakršnega je hotel poznati, odide iz gradu in se napoti domov. Med potom se užeja, zato gre k studencu pit. Ko pije, skoči žaba v vodo in on se je tako prestraši, da ga kar kurja polt oblije.

»Ej,« pravi sam sebi, »zdaj pa vidim, da res ni strahu, da je na sredi votel, okoli ga pa nič ni.«"
magične	O srajci srečnega človeka	Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Umrl bo kralj čez leto in dan. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: - Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni. Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in je tam zagledal bosonogega, raztrganega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. - To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. - Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu? - Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bi bil? je odgovoril popotnik. - In še nikoli nisi bil nezadovoljen? - Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen? - Torej pojdi z menoj k našemu kralju! - Le zakaj? - Dal ti bo na kupe denarja. - Le čemu? Saj ne potrebujem denarja. Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. - Brž mi daj srajco, je ukazal. - Zakaj? - Ne vprašuj! Sleci suknič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanio kup denarja! Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel.
magične	Pepelka	"Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela ljubko ter nadvse prijazno hčer. Bili so srečna družina, dokler ni žena zbolela in umrla.

Čez čas se je ovdoveli mož odločil znova poročiti. Za drugo ženo si je izbral vdovo, ki je že iz prejšnjega zakona imela dve hčeri. To je bila ošabna ženska, hitre jeze ter pokvarjenega značaja. Njeni hčeri, ki sta bili sicer lepi, sta ji bili po značaju nadvse podobni.

Takoj po poroki je mačeha začela kazati svoj pravi obraz. Ni dobro prenašala vrlin svoje pastorke, saj so bile ob njej njene hčere videti zahrbtne ter hinavske.

Pastorki je zato nalagala najtežja in najbolj umazana dela, med drugim tudi čiščenje dimnika. Ker je bilo dekle pogosto vso črno od saj, se jo je prijel vzdevek Pepelka. A umazanim oblekam navkljub je svoji novi sestri stokrat prekašala po lepoti. Tega ji seveda nista pozabili zameriti.

Pepelka je morala vsak dan trdo delati. Medtem ko sta njeni sestri čez dan uživali v brezdelju, ponoči pa udobno spali v velikih posteljah s svileno posteljnino, je morala ona čez dan garati, noči pa preživljati na odsluženi žimnici v mrzli podstrešni sobi.

Kljub vsemu je potrpežljivo prenašala vse tegobe, niti očetu se ni potožila. Slednji je bil veliko zdoma, zato mu ni hotela delati še dodatnih skrbi.

Nekega dne se je po kraljestvu razširil glas o kraljevem plesu, na katerega so bila povabljena najlepša dekleta v deželi. Kraljev sin, postaven princ, si bo na plesu izbral nevesto.

Med povabljenimi sta bili tudi Pepelkini sestri, saj je imela njuna mati kar nekaj poznanstev iz plemiških vrst. Bili sta tako navdušeni, da se v hiši ni govorilo o ničemer drugem kot o plesu. To je pomenilo še več dela za ubogo Pepelko, saj jima je morala od spredaj in zadaj streči, medtem ko sta se po cele dneve lišpali ter pomerjali obleke.

Vmes pa nista pozabili zbadati Pepelke.

""Pepelka, bi rada šla na ples?""

""Seveda,"" je odgovorila Pepelka, ki so se ji ob sami misli na to zaiskrile oči.

""Se bomo pozanimali, če potrebujejo koga za čiščenje dimnika, vendar se mi zdi, da si tudi za to preslabo oblečena.""

Vse dni, ko sta se pripravljali na ples, sta jo tako zbadali in zasmehovali. Pepelka je še naprej pridno opravljala svoje naloge, a v srcu jo je zelo bolelo, da ne more na ples.

Naposled je prišel dolgo pričakovani dan. Mačeha in sestri so se s kočijo odpeljale proti dvoru, Pepelka pa je potrta gledala za njimi. Ko jih ni več videla, je bridko zajokala.

Vso v solzah jo je našla dobra vila, ki jo je obiskala na prošnjo pokojne matere.

""Kaj je narobe?"" je vprašala.

""Rada bi ... rada bi,"" je ihtela Pepelka, tako vznemirjena, da ni mogla niti stavka dokončati.

""Rada bi šla na ples, mar ne?"" ji je pomagala dobra vila.

""Da,"" je zavzdihnila Pepelka.

""No, dobro,"" je rekla vila. ""Mislim, da ti lahko pomagam."" Malo je pomislila, potem pa rekla: ""Pojdi na vrt in mi prinesi bučo.""

Pepelka je poiskala največjo bučo. Odnesla jo je k vili, vmes pa razmišljala, kako neki ji bo buča pomagala priti na ples.

Vila je z nožičem mojstrsko izvotlila bučo, nato pa zamahnila s svojo čarobno palico in glej - buča se je spremenila v razkošno kočijo.

Potem je poiskala mišnico, v kateri je našla šest mišk. Pepelki je naročila, naj dvigne vratca in jih počasi, eno po eno, spušča na prostost. Vsake miške se je dotaknila s čarobno palico, kar jih je preobrazilo v šest sivih konjičev.

Zdaj je bilo treba poskrbeti še za kočijaža.

""Grem pogledat,"" je rekla Pepelka, ""če se je v past ujela tudi kakšna podgana.""

""Seveda,"" je odvrnila vila, ""podgana bo dober kočijaž.""

Pepelka je prinesla past, v kateri so bile tri velike podgane. Vila je izbrala tisto z najbolj elegantnimi brki. Zamahnila je s čarobno palico in podgana se je spremenila v debelušnega kočijaža z najlepšimi brki v deželi.

""Tako, prevozno sredstvo je nared,"" je rekla vila, vidno ponosna na svoje delo. ""Si zadovoljna?""

""Oh, seveda,"" je odvrnila Pepelka, ""ampak na ples kljub temu ne morem v teh umazanih cunjah.""

""Ah,"" je rekla vila, ""to pa res ni problem."" S čarobno palico se je le dotaknila Pepelke in v trenutku se je dekle znašlo v prelepi obleki, okrašeni s čudovitimi dragulji. Potem ji je podarila še par krasnih steklenih čeveljcev in bila je nared za ples.

Preden jo je kočija odpeljala, jo je še opozorila, da mora ples zapustiti pred polnočjo. Takrat bo namreč čarovnija izgubila svojo moč in njena kočija se bo ponovno spremenila v bučo, konji v miši, kočijaž v podgano in čudovita obleka v razdrapane cunje.

Obljubila je, da bo odšla s plesa, še preden ura odbije dvanajst. Potem se je zahvalila in že je kočijaž pognal konje proti dvoru.

Že sam Pepelkin prihod je vzbudil veliko zanimanja. Vsi so se spraševali, kdo je čudovita princesa, ki je nihče ne pozna. Sam kraljevič jo je prišel pospremit v plesno dvorano in ko sta vstopila, je vse utihnilo. Plesalci so se ustavili, violine so prenehale igrati, vsi so strmeli v lepoto neznane gostje.

Tudi sam kralj ni mogel umakniti pogleda z nje. ""Že dolgo nisem videl tako očarljive lepotice,"" je zašepetal kraljici.

Vse dame so skrbno pregledovale Pepelkino obleko, da bi se lahko naslednji dan tudi one pojavile v podobno čudoviti opravi. Seveda, če bodo uspele najti ustrezen material in dovolj sposobne krojače.

Kraljevič je Pepelko posedel na častno mesto blizu kraljeve družine in jo takoj prosil za ples. Vse oči so bile uzrte v lep mlad par, ki se je z občudujočo milino vrtel po plesišču.

Nato so postregli z veličastno večerjo, ki je teknila vsem razen princu. Ta je bil preveč prevzet nad Pepelko, da bi lahko razmišljal o hrani.

Pepelka se je po večerji nekaj časa družila tudi s svojima sestrama, ki pa je brez sajastih oblačil sploh nista prepoznali.

Večer je minil hitro, kakor se rado zgodi, če se imaš lepo. Ko je bilo pol ure do dvanajst, se je Pepelka prijazno poslovila od družbe in se odpravila domov.

Doma jo je pričakala dobra vila, kateri je hitela navdušeno opisovati čudovit večer. Nato je rekla, da si želi na ples tudi naslednji dan, saj jo je povabil sam kraljev sin.

Kmalu so se s plesa vrnili tudi sestri in mačeha. Pogovarjali so se o skrivnostni princesi, ki je nihče ni poznal in ki je vse očarala, še zlasti kraljeviča. Ta je bil ob njenem odhodu zelo zaskrbljen. Hodil je od gosta do gosta in spraševal, če vedo, kdo je skrivnostna lepotica in od kod se je vzela.

Pepelka je komaj zadrževala navdušenje, ko je to slišala. Vprašala je po imenu te očarljive princese, toda nihče ga ni poznal.

""Verjetno je prišla zelo od daleč,"" je rekla mačeha.

""Mora biti pa res zelo lepa,"" je pripomnila Pepelka, ""da je pustila tako močan vtis. Oh, kako rada bi jo tudi sama videla?""

""Najprej moraš biti povabljena na ples, ti razcapanka!"" ji je zabrusila starejša sestra.

""Ampak, kdo bo povabil takšno strašilo?"" je pridodala mlajša.

A Pepelke zbadanje ni užalostilo. To je bil zanjo prelep večer in jutri bo še en.

Naslednjega večera je bila še čudovitejša kot dan poprej. Princa je popolnoma očarala, cel večer se je sukal samo okoli nje in jo nenehno obmetaval s komplimenti. Tako dobro se je imela, da je čisto pozabila na čas. Ko je prvikrat odbilo za dvanajst, je bila prepričana, da je ura komaj enajst.

Na srečo je še pravočasno ugotovila svojo zmoto in takoj stekla iz dvorane. Princ ji je sledil, vendar je bila prehitra.

Za njo je ostal le stekleni čeveljček, ki ga je izgubila, ko je tekla po stopnicah. Princ ga je nežno pobral ter si ga stisnil k srcu. Nato se je pozanimal pri dvornih vratarjih, ali so videli oditi kakšno princeso, a oni so prisegli, da niso videli nikogar razen kmečkega dekleta v ponošenih oblačilih.

Pepelka je vsa zadihana pritekla domov – brez kočijaža, kočije in konjev, v svojih umazanih cunjah. Od njene čudovite oprave ni ostalo nič drugega kot en steklen čeveljček, ki ga je hitro skrila pod posteljo.

Ko sta se vrnili sestri, ju je vprašala, če je bilo lepo in ali je bila tudi tokrat tam skrivnostna princesa. Povedali sta ji, da je bila prisotna, vendar je ob polnoči zapustila dvorano s takšno naglico, da je izgubila enega od svojih čudovitih steklenih čeveljčkov. Dodali sta, da je princ, ki je čevelj pobral, preostanek večera samo še strmel vanj, iz česar je bilo razvidno, da se je močno zaljubil. Sestri sta govorili resnico, saj je kraljevič res bil do ušes zaljubljen.

Kraljevi glasniki so čez nekaj dni razglasili, da se bo princ poročil z dekletom, katerega stopalo se bo natanko ujemalo z izgubljenim steklenim čeveljčkom. Najprej so dali čevelj pomeriti princesam, groficam ter vsem ostalim dekletom plemiške krvi, a zaman. Vse so imela prevelika stopala.

Potem so bile na vrsti ostale dame, ki so se udeležile plesa. In tako so nekega dne kraljevi odposlanci potrkali tudi na vrata hiše, v kateri je živela Pepelka.

Sestri sta se na vse pretege trudili obuti steklen čeveljček, vendar nikakor ni šlo. Imela sta kar nekaj številk prevelika stopala.

Nato je Pepelka vprašala, ali lahko poskusi tudi ona.

""Glej, glej,"" sta jo začeli zbadati sestri, ""razcapanka hoče biti princesa.""

Kraljevi odposlanec, ki je imel jasna navodila, da mora čevelj pomeriti vsako godno dekle, ji je dovolil. Posedel jo je ter nataknil čeveljček. Vsi so obstali odprtih ust, kajti čevelj je objel stopalo kot ulit. Da bi bilo presenečenje še večje, je Pepelka iz žepa potegnila še drugi čeveljček. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je v tistem trenutku pojavila še dobra vila. S čarobno palico se je dotaknila Pepelke in ta se je ponovno znašla v veličastni obleki. Dvomov ni bilo več, Pepelka je bila skrivnostna lepotica.

Sestri sta takoj padli na kolena in začeli prositi odpuščanja za vse, kar sta ji grdega storili. Pepelka - dobrega srca, kot je bila – jima ni zamerila. ""Kar je bilo, je bilo,"" je rekla in ju objela.

Potem so jo odpeljali na dvor. Princu se je zdela lepša kot najlepši dragulj. Takoj sta si padla v objem ter si izpovedala ljubezen. Čez nekaj dni je bila velika poroka.

Tako kot je bila Pepelka lepa, je bila tudi dobra. Ko je postala princesa, ni pozabila svojih sester, kljub temu, da sta se v preteklosti do nje obnašali grdo. Priskrbela jima je prostore na dvoru in ju omožila z bogatima plemičema.

In tako so odtlej vsi srečno živeli do konca svojih dni."
magične	Pripovedka o Soncu in Nasti	"Nekoč je bila tako lepa deklica, kakršne ni bilo na celem svetu, imenovala se je Nasta. Sámo Sonce, ko jo je videlo, se je tako v njo zaljubilo, da je poldrugi dan obstalo na mestu, odkoder jo je gledalo.

Ko je Sonca prišlo domov, ga je mati vprašala: »Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo?« Sonce ji je povedalo, kako je videlo lepo deklico in da se je vanjo zagledalo. Mati ga je okregala, kako se more zagledati v zemeljsko dekle, saj je to velik greh. Sonce pa ji je spet reklo, da brez te deklice ne more živeti. Ko je mati videla, kaj Sonce namerava, mu je rekla: »Veš kaj, drago moje dete, kako boš najlažje dobilo to deklico. Spusti v njeno vas zlato gugalnico. Ko bo sedla vanjo in se pričela zibati, samo povleci gugalnico navzgor.«

Sonce je naredilo, kot mu je rekla mati, in spustilo v dekličino vas zlato gugalnico. Ko so jo ljudje v vasi opazili, so se poskušali zibati v njej. Deklica pa je prišla prav tisti čas proti večeru s svojimi tovarišicami in pričele so se gugati. Ko je deklica sedla, je Sonce povleklo gugalko in tako je imelo deklico.

Deklica je to opazila in se razjezila na Sonce, ker jo je tako ukanilo. Zato se je naredila, da je nema in da nikakor ne zna govoriti. Slednjič pa je delala, karkoli so ji ukazali. Včasih se ji je Sonce zasmililo, toda nikakor ni hotela spregovoriti. Zato se je Sonce nanjo razjezilo in je reklo materi, naj jo pošlje k teti Mori, da jo bo ubila. Mati je ubogala in je rekla zemeljski deklici: »Pojdi, drago dete, pojdi k teti Mori in prinesi mi od nje sito, ki ga potrebujem.«

Deklica je odšla in zaprosila teto, naj ji da sito. Teta je odšla v neko kamro, da bi si nabrusila zobe in jo pokončala, deklica pa tega ni vedela in je čakala. No, prišla je majhna miška in ji povedala, da naj takoj beži, kajti teta Mora si je šla zobe brusit. Prej pa naj vzame njen glavnik in ogrinjalo. Ko bo bežala in teta Mora za njo, naj najprej vrže pred njo glavnik in zrasel bo gozd. Ko bo pribežala skozi gozd, naj vrže pred njo ogrinjalo in pred Moro se bo naredila voda.

Deklica se ji miški lepo zahvalila in zbežala. Ko se je obrnila, je videla, da teta Mora beži za njo, zato je vrgla pred njo njen glavnik in zrasel je gozd. Toda teta bi jo skoraj ulovila. Deklica je vrgla pred njo njeno ogrinjalo in čarovnica teta ni mogla za njo.

Ko je deklica pritekla domov k Soncu, je zagledala v Sončevem dvoru že drugo deklico, ki je prepevala. Rekla ji je: »Oh ti, deklica, si pa prezgodaj pričela prepevati.« Ko je Sonce zaslišalo, da je deklica spregovorila, se je razveselilo in se ji je pričelo laskati. Ona pa je pobegnila in se skrila v kot. Tedaj se je Sonce razjezilo, zaklelo jo je in reklo: »Od sedaj naprej nisi več Nasta, temveč Lasta.«

In deklica je postala lastovica."
magične	Rdeča kapica	"Mama je poklicala Rdečo kapico in ji rekla: “Babica je bolna. Pripravila sem košaro z dobrotami. Prosim, odnesi jo babici.” Nato ji je še rekla: “Pazi kje hodiš! Ne hodi po gozdnih poteh, da ne srečaš volka!” Redeča kapica ji je obljubila, da bo previdna, vzela košarico in šla po cesti k babici. Med potjo pa je pozabila na obljubo. Zagledala je lepe rože, ko so rastle v gozdu. Mislila si je, da bo bolna babica prav gotovo vesela šopka lepih rož, zato je zavila v gozd, da bi nabrala lepe cvetlice. Na skrivaj pa jo je opazoval volk in takoj je pristopil k Rdeči kapici. Ogovoril jo je: “Dober dan Rdeča kapica. Kaj pa delaš sama v gozdu? Kam si namenjena?” Rdeča kapica ni poznala hudobnega volka in se ga ni prestrašila. Odgovorila mu je: “Grem k bolni babici. Mama je pripravila košaro dobrot, da se bo malo okrepčala.” Volk jo je še povprašal kje živi njena babica nato pa že skoval načrt kako bo najprej pojedel babico in nato še Rdečo kapico. Rdeči kapici pa je še rekel: “Če je babica bolna, ji bodo prav gotovo teknile sladke borovnice. Vem, kje rastejo najdebelejše. Pokazal ti bom.

Kmalu je prišla Rdeča kapica in položila košaro dobrot na mizo. Ko je zagledala babico ležati v postelji, se ji je zazdela tako čudna. Vprašala jo je: “Babica, zakaj imaš tako velika ušesa?” In volk ji je odgovoril:” Da bi te bolje slišalaZakaj pa imaš tako velike oči?” In volk je odgovoril: “Da bi te bolje videla.” Nato je še vprašala: “Zakaj pa imaš tako velike roke?” In volk je odgovoril: “Da te lažje objamem.” “Ampak babica, zakaj pa imaš tako velika usta?” In volk je odgovoril:

In tako je volk požrl še Rdečo kapico. Ker je bil tako utrujen in sit se je ulegel nazaj v babičino posteljo in zaspal. Glasno je smrčal in slišal ga je lovec, ki je šel mimo babičine hiše. Pogledal je v hišo ali je z babico vse v redu, takrat pa je zagledal volka, ki je ležal v babičini postelji. Pomislil je, da je najbrž požrl babico, zato je vzel oster nož in spečemu volku prerezal trebuh. Iz trebuha je najprej skočila Rdeča kapica, nato pa še babica. Obe sta bili živi in zdravi. Skupaj so volku napolnili trebuh s težkimi kamni in ga zašili nazaj. Ko se je volk prebudil, je bil zalo žejen. Odpravil se je do bližnjega vodnjaka, da bi pil vodo, a ko se je sklonil je padel vanj in umrl.

Babica, Rdeča kapica in lovec so se skupaj veselili, da so premagali hudobnega volka. Pogostili so se z dobrotami, ki jih je pripravila mama v košarici. Rdeča kapica pa je vsem še enkrat obljubila, da prav zares nikoli več ne bo skrenila iz glavne poti."
magične	Sedem krokarjev	"Na svetu se dogajajo mnogokrat stvari, katerim se zelo čudimo. Tako se je nekoč pripetilo, da je žena dobila naenkrat sedem dečkov. Vsi so živeli in se razvijali prav krepko. Za nekoliko let pa se ji je rodila še hčerka. Oče teh otročičev je bil jako priden in spreten delavec, zato so mu ljudje radi dajali kaj zaslužiti, ako so rabili ročnega dela. Tako je pošteno preživljal svojo mnogobrojno družinico, pa še toliko pridobival, da je njegova marljiva gospodinja na stran devala kak novčič za silo, ker je natanjčno in vestno uravnavala vse domače potrebe. Toda oče je umrl v najboljših letih in ubogo vdovo je jela stiskati beda, kajti ni si mogla prislužiti toliko. da bi bila redila in oblačila svojih osmero otrok. Dečki so rastli kakor gobe po dežju in so potrebovali vedno več. Na veliko žalost svoje matere so postali vedno razuzdanejši, divji in hudobni. Uboga ženica je komaj prenašala, kar jo je skrbelo in težilo.

Rada bi bila vzgojila svoje otročiče, da bi bili dobri in pobožni, a pomagala ni ne strogost, ne dobrota, dečkom je srce bilo in ostalo otrpnjeno. Zato je rekla nekoč, ko jo je minula vsa potrpežljivost: ,,0, hudobni vi dečki, naj ljubše bi mi bilo, da ste črni krokarji in da odleti te proč od tukaj in da bi vas ne videla nikdar več."" Komaj mati to izusti, izpremeni se vseh sedem dečkov v krokarje, ki zlete skozi okno in izginejo.

Zdaj je mati s svojo jedino hčerko živela mirno in zadovoljno in zaslužili ste si več, nego ste potrebovali. In hčerka je postala zala, dobra in vljudna deklica. Za nekoliko let pa ste obe, mati in hčerka, srčno hrepeneli po sedmerih bratih in sta se pogovarajali o njih ter jih objokovale, rekoč, da bi se bratje vender zopet vrnili in bili dobri mladeniči; kako bi si potem opomogli s svojim delom in kako veselo bi živeli med seboj! In ker je deklica čim dalje srčnejše hrepenela po svojih bratih, reče nekoč materi: ""Draga mati, dovoli mi, da odpotujem in poiščem brate; hočem jih pripraviti na pot poštenja in odvaditi zlobnosti. Na starost naj ti bodo v čast in veselje!"" Mati ji nato reče:

""Blaga hčerka, ne smem in nočem ti braniti tega dela; tvoja želja je tudi moja želja, pojdi po svetu in Bog' bodi s teboj!"" Nato ji je dala majhen zlat prstan, ki ga je že kot otrok nosila na prstu, ko so se bratje prelevili v krokarje.

Dekle se takoj odpravi in gre dalječ dalječ proč, a dolgo ne more zaslediti bratov . Nekoč pride do jako visoke gore, na vrhu je stala mala hišica. Da bi se nekoliko počila, sede ob vznožju v travo in zre premišljevaje vedno gori na hišico. Zdela se ji je zdaj kakor tičje gnezdo, kajti bila je siva, kakor da bi bila zložena iz kamenčkov in ila, zdaj se ji je zopet videla kakor človeško bivališče. Mislila je: Kaj, ko bi tu gori stanovali moji bratje? In motila se ni. Kmalu izleti sedem krokarjev iz hišice, in to je še bolj potrdilo njeno domnevanje. Vesela se dvigne in poda v breg. Pot pa, ki je vodila do vrha, je bila potlakana s čudnimi, steklenogladkimi kameni, da je vsakokrat, ko je z velikim trudom prišla nekoliko navzgor, podrsnila in padla nazaj. Vsa potrta ni vedela, kaj bi storila, da bi prišla do vrha.

V tem zazre lepo belo gos ter si misli, ko bi le imela njene peruti, potem bi bila kmalu gori. Zdaj zopet ugiba, da li bi jej ne mogla odrezati peruti? Potem bi ji bilo pomagano. Vjame torej lepo gos, odreže ji peruti in nogi in si oboje prišije na život. In glej, ko poskuša leteti, šlo je jako ročno, lahko in dobro, in če se je utrudila pri letanju, tekala je nekaj časa z gosjima nogama, ne da bi se ji kdaj zdrsnilo. Tako je prišla naglo in srečno do cilja toliko zaželjenega.

Na vrh dospevši, stopi takoj v hišico, pa hišica je neznano majhna. Notri je stalo sedem jako majhnih mizic, sedem stolcev, sedem posteljic, in sedem oknic je razsvitljevalo sobico. V peči je stalo sedem skledic, v njih so bile pečene ptičice in ocvrta jajčka. Dobra sestrica je bila zelo utrujena vsled dolgega potovanja, ter se je veselila, da je mogla malo počivati, tudi je bila že lačna. Vzame torej sedem skledic iz peči in zavžije iz vsake nekoliko hrane, vsede se na vsak stolček, po leži malo v vsaki posteljici, in na zadnji posteljici pa zaspi in leži tako dolgo, da je vseh sedem bratov prišlo domov. Vsak je priletel skozi svoje oknice v hišico, vzel svojo skledico iz peči, da bi bil jedel; a takoj so zapazili, da si je kdo že postregel. Zdaj so hoteli spat iti, a našli so svoja ležišča premaknjena, in eden bratov glasno zakriči rekoč : ""Joj, kakšna deklica leži v moji posteljici !"" Drugi bratje naglo priskočijo in gledajo začudeni spečo deklico. Na to pravijo drug za drugim: ,,0, da bi ta vender bila naša sestrica!"" In zopet se oglasi drug za drugim poln radosti: ""Da, ta je naša sestrica, da, ta je! Take laske je imela in taka ustica, in prav tak prstanček je nosila na kazalcu, ka¬koršnega ima zdaj na mezincu!"" In vsi so vri¬skali ter poljubovali sestrico; ona pa je spala tako trdno, da se dolgo ni zbudila.

Končno pa deklica odpre oči in vidi, da sedmero bratov sedi krog njene postelje. Zdaj reče: ,,0, bodite srčno pozdravljeni, ljubi moji bratje, hvala Bogu, da sem vas vender našla; zaradi vas storila sem dolgo dolgo pot, da vas rešim iz prognanstva, ako se je vaše srce kaj ublažilo, da ne bodete več žalili svoje matere, da bodete z nama delali marljivo na čast in veselje svoje priletne matere."" Med tem govorom so bratje bridko jokali ter obljubili:

""Predraga sestra! da, dobri hočemo biti in nikdar več ne žaliti matere; oh, prestali smo kot krokarji mnogo gorja, in predno smo si zgradili to hišico, umirali smo od gladu in bede. Pridružilo se je še kesanje, ki nas je mučilo noč in dan, kajti žreti smo morali mrtvaška trupla ubogih obsojencev in to nas je vedno spominjalo na grozoviti konec grešnika. ""

Sestra je plakala od radosti, da so se bratje spokorili ter govorili tako ginljivo in pobožno. ""O!"" je vzkliknila, ""zdaj je vse poravnano; ko pridete domov, in bode mati čula, da ste se poboljšali, odpustila vam bode iz vsega srca in vas prerodila zopet v ljudi.""

Ko so se bratje s sestrico odpravljali, da bi se vrnili na svoj dom, odprli so leseno omarico ter rekli: ""Mila sestra, na! vzemi te krasne zlate prstane z leskečimi kamenci, ki smo jih našli tu in tam na svojih izletih; stre si jih v svoj predpasnik in odnesi na dom; žnjimi bomo kot ljudje obogateli. Kot krokarji smo jih nabirali zaradi njih blestečega leska. ""

Sestrica stori tako, kakor hočejo bratje, in krasni lišp jo neizrekljivo veseli. Potovaje proti domu poneso krokarski bratje zdaj jeden, zdaj drugi sestrico na svojih perutih, dokler ne pridejo do materinega bivališča. Tu zletijo skozi okno v hišico ter prosijo mater odpuščanja. obljubovaje, da hočejo v bodočnosti biti pridni in dobri otroci. Tudi sestra prosi zanje in mati vsa srečna in vesela prizanese vse svojim sinovom. V tem se izpremene zopet v ljudi, v prav zale, vrle mladeniče ene velikosti in jednake ljubeznivosti. Hvaležno objemajo in poljubujejo dobro mamico in milo sestrico.

Kmalu potem se je vseh sedem bratov oženilo, osnubili so mlada in priljudna dekleta, zgradili si veliko, krasno hišo, kajti za svoje dragocenosti so dobili prav obilo denarja in prva slovesnost v novem poslopju je bila sed¬mera poroka in imenitna svatba.

Potem je tudi sestra vzela vrlega moža, a je morala na prigovaJjanje in prošnjo svojih bratov ostati pri njih pod isto streho.

Tako je učakala dobra mamica premnogo radosti pri svojih otrocih, ki so ji ljubeznivo stregli in jo otroško spoštovali do pozne starosti."
magične	Sneguljčica	"Nekoč je živela kraljica, ki je rodila hči, ki je bila bela kot sneg, zato so jo vsi klicali Sneguljčica. Sneguljčica je izgubila mamo že kot otrok. Kralj se je ponovno poročil. Mačeha je bila zelo lepa in vedno je spraševala ogledalo: ‘Sem lepa? Lepša kot ostale?’

Mačeha vsako jutro najprej vpraša ogledalo:” Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?’

Ogledalo je odgovorilo:” Vi, kraljica, vi ste lepi in v celotnem kraljestvu najlepši.’

 Sneguljčica je počasi odrasla.

Mačeha vedno vsako jutro najprej vpraša ogledalo: ” Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?’

Ogledalo ji odgovori:” Vi kraljica ste zelo lepi a še lepša od vas je Sneguljčica.

Mačeha je bila jezna. Poiskala je lovca in mu naročila naj poišče Sneguljčico, jo odpelje daleč v gozd in jo ubije. Lovec je Sneguljčico odpeljal v gozd a ker se mu je zasmilila je ni ubil ampak jo je pustil v gozdu in ji naročil naj se pazi hudobne mačehe. 

Sneguljčica je dolgo hodila sama po temnem gozdu, dokler ni v daljavi zagledala majhne hiške. Vstopila je. Bila je zelo lačna. Na majhni mizici je našla 7 majhnih krožnikov in z vsakega je malo pojedla. Nato je še malo popila iz vsakega od sedmih majhnih kozarcev. Ni želela nekomu vse pojesti in popiti. Ker je bila tsko utrujena od dolge poti, se je ulegla čez vseh sedem majhnih posteljic.

Zvečer se je vrnilo 7 majhnih palčkov domov iz dela. Našli so prelepo Sneguljčico, ki je spala na njihovih posteljicah. Sneguljčica jim je povedala kaj se ji je zgodilo in palčki so jo povabili naj ostane pri njih in skrbi za hišico.

Mačeha je ponovno kot vsako jutro vprašala ogledalo:’ Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?”

Ogledalo je odgovorilo :” Vi kraljica ste zelo lepi a še lepša od vas je Sneguljčica, ki se skriva v gozdu pri sedmih palčkih.”

Kraljica je bila besna. Preoblekla se je v starko, ki prodaja vrvi in se podala v gozd k Sneguljčici. Mačeha preoblečena v starko je Sneguljčici prodala korzet in ji ga tako močno zategnila, da Sneguljčica ni mogla dihati in je padla po tleh kot mrtva.

Zvečer so se z dela vrnili palčki. Našli so Sneguljčico na tleh in ji hitro prerezali korzet. Sneguljčica je lahko zadihala in ko si je opomogla, je povedala palčkom kaj se je zgodilo. 

Mačeha je naslednje jutro ponovno vprašala ogledalo: “Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?” 

Ogledalo je odgovorilo :” Vi kraljica ste zelo lepi a lepša od vas je Sneguljčica”.

Mačeha ni mogla verjeti tem besedam. Drugič se je opravila v gozd in preoblečena v starko Sneguljčici podarila zastrupljen glavnik. Ko se je Sneguljčica počesala, je padla po tleh kot mrtva. Ko so se vrnili palčki so se prestrašili. Z vodo so poškropili Sneguljčico in jo ponovno rešili pred smrtjo.

Mačeha naslednje jutro ponovno vpraša ogledalo:”Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?”

Ogledalo je odgovorilo :” Vi kraljica ste zelo lepi a lepša od vas je Sneguljčica, ki je živa in zdrava.”

Mačeha je prebledela. Še tretjič se je odpravila v gozd in Sneguljčici podarila zastupljeno jabolko. Sneguljčica najprej ni hotela vzeti kabolka a ko je statka ugriznila v eno od jabolk, se tudi Sneguljčica ni mogla upreti in je ugriznila v lepo rdeče jabolko. Jabolko pa je bilo zastrupljeno in Sneguljčica je padla po tleh mrtva.

Mačeha je naslednje jutro takoj vprašalo ogledalo:”Zrcalce zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?”

Ogledalo je odgovorilo :  Vi, kraljica, vi ste najlepši v deželi tej. “

Palčki so se vrnili domov in videli
Sneguljčico mrtvo na tleh. Tokrat je miso mogli obuditi. Položili so jo v stekleno krsto in jokali ob njej.

Na belem konju je mimo prijahal lep mladenič. Ko je videl lepotico v stekleni krsti se je v hipu zaljubil vanjo. Palčke je vprašal zakaj jokajo? Rekel jim je:”Saj Sneguljčica ni umrla, samo spi. Jo lahko poljubim?” In ko je poljubil lepotico, je izkašljala jabolko in se prebudila. Vprašala je :”Kje sem?” In kraljevič ji je odgovoril:”Pri meni na varnem!” Tudi Sneguljčica se je takoj zaljubila vanj.

Odpeljal jo je na grad in se tam z njo poročil. Na svatbi je mačeha prepoznala Sneguljčico. Prestrašila se je in na mestu okamenela. Sneguljčica in kraljevič pa sta živela srečno do konca svojih dni."
magične	Špicparkeljc	"Nekoč reven je mlinar v kraljestvu živel, zelo lepo hčerko on je imel. Zgodilo se je, da mu šlo je za preživetje, zato stopil je pred kralja in si skušal rešit življenje. Rekel je kralju, pobahal se mu, “hči moja je predilja, iz slame sprede vam zlato.”

Kralju zasvetile so se oči “pripelji mi hčerko, tu ostane preko noči, da dokaže, če res vredno je znanje moje krvi.”

Dekle so privedli pred kralja in jo odpeljali v sobo precej polno slame, dali so ji kolovrat in vreteno in rekli “Loti se dela, če do jutra ne spredeš te slame v zlato, boš morala plačati s svojim življenjem.”

Tako je sam kralj sobo zaklenil in pustil dekle v samoti. Uboga mlinarjeva hči ni vedela, kaj naj stori, ni vedela, kako se slamo lahko v zlato spremeni in vedno bolj jo je skrbelo, da ne bo več dočakala kaj dosti dni, tako ji je od vsega hudega po licu spolzela solzica.

In tako na lepem vrata se odpro in skoznje pristopical je mali možiček, postavil se pred njo: “Dober večer, mlinarjeva gospodična, zakaj jočete tako?”

“Vidiš” rekla je gospodična “spresti moram slamo v zlato in ne vem, kako.”

“Kaj mi daš” je rekel možic “če jaz to zate storil bi?”

“Dala bi ti svojo ogrlico” rekla je mlinarjeva hči.

Možic ogrlico je vzel, se posedel pred kolovrat in ga zavrtel, vroom, vroom, vroom, trije obrati in vreteno svetlikalo se je v barvi zlati, potem lotil se dela je spet, vroom, vroom, vroom, ga trikrat zavrtel in dosegel zlati lesk. Vrtel ga je vse tja do jutra, dokler vse slame spredel ni in vsa vretena napolnil z zlatom, ki svetilo se je v jutranji temi.

Ko vzšlo je sonce, je kralj že prišel in presenečeno zrl nad zlatom, ki ga je našel, njegovo pohlepno srce pa ni imelo dovolj. Mlinarjevo hči odpeljal je v drugo sobo polno slame, bilo je slame še veliko več in če ji je bilo kaj do življenja spet do jutra morala je kolovrat vrtet. Dekle ni vedelo, kaj ji je storiti, zato je jokala in vrata so zopet se odprla z malim možicem med njimi “Kaj dala mi boš tokrat, da slamo spremenim v zlate niti?”
“Prstan, ki se bohoti mi na prstu,” reklo je dekle.

Mali mož vzel je prstan in zavrtel je staro kolo, do jutra spremenil vso slamo je zopet v svetlikajoče se zlato.

Kralj navdušen nad obsegom zlata, še vedno ni zadovoljil željo svojega srca in zopet odpeljal je mlinarjevo hči v sobo kjer slame je bilo za tri noči: “Tudi to slamo v zlato čez noč spremeni, če uspe ti, pa takrat s tabo kralj se oženi.”

Čeravno bila je le mlinarjeva hči, menil je, da je bogatejše nikoli ne dobi.

Ko ostala je sama, je možic spet prišel in rekel ji je:”Kaj daš mi, dekle, da bom kolovrat zavrtel?”

“Ničesar več nimam, kar dala bi ti,” odgovori dekle in zajoče v dlani.

“Potem pa mi obljubi, če postala boš kraljica, da prvorojenec bo moja pravica.”

Mlinarjeva hči niti vedela ni, če res s kraljem se na koncu omoži, zato zavoljo lastnega življenja, obljubila je možicu pravico do otroka in odstopila pot mu do prvega vretena, tako spet slamo preko noči mali možic v zlato spremeni.

In ko tako se kralj vrnil je zjutraj in našel tisto, kar si želelo je njegovo srce, poročil je dekle in kraljico napravil iz nje.

Po letu dni se čudovit otrok ji rodi, pozabila je, kaj mali možic si želi. In tako, kar iz nič je stopil pred njo: “Izpolni obljubo, ki si jo dala za zlato.”

Kraljica se stresla je od silne groze, možicu ponudila bogastvo je in pol. Če le pustil bi otroka v njenem naročju, bi odnesel vse, kar v lasti kralj je imel. A možic se ni dal: “Nekaj živega je vredno več kot bogastvo vsega sveta.”

Kraljica je jokala in na kolenih prosila, smilila se je možicu, tako ga je ganila.

“Dam ti nič več kot tri dni časa,” je rekel možic “da moje ime v teh dneh ugotoviš, ako to ti do takrat ne uspe, otrok je moj in nikar ne trudi se.”

Tako kraljica je razmišljala vso noč o imenih, kar jih je čula in trudila se na vso moč, poslala je sla preko širne dežele, da vrnil bi se z imenom, ki bilo bi njegovo. Ko prišel je dan in z njim mali možic,  naštevala je vse od Gašperja, Matjaža, Baltazarja do zadnjega kar jih pozna, a vsakemu sledil je odgovor: “Glej, imena mojega ona ne ve” in možic zadovoljno nasmihal se je.

Drugi dan je imela seznam imen vseh čudnih sosednjih kraljevin, bolj bila so nenavadna, bolj verjetno se ji je zdelo, da pravi končno med njimi tiči. Tako možicu malemu je brala Malireberc, Ovčjerepec, Bolhonogec in odgovor, ki sledi ostajal je enak: “Ne, tako pa ime meni ni.”

Tretji dan se vrnil je vdan vitez na konju in rekel ji je: “Imena vam novega žal ne prinašam, a ko sem se bližal visokim goram, ob koncu gozda zagledal sem konja, poleg pa ogenj in hišico malo, okoli ognja je plesal prav smešno majhen možic in pel si je pesem, nekako takole:

Danes bom pekel, jutri varil,
naslednji dan kraljevega otroka dobil,
oh, kako v zadovoljstvo mi je,
ko nihče ne ve, da mi Špicparkeljc je ime.”

Lahko si le mislite kako vesela bila je kraljica ob imenu novem, ki ga slišala je. In kmalu mali možic pojavi se v sobi in zopet jo vpraša: “Draga kraljica, kako mi je ime?”

Sprva mu reče “Je Cene tvoje ime?”

“Ne.”

“Mogoče si Jani?”

“Ne.”

“Mogoče pa je tvoje ime Špicparkeljc?”

“To ti povedal sam je hudič! To ti povedal sam je hudič!” Zajokal mali je možic in v svojem besu z desno nogo ob tla udaril tako močno, da potegnilo mu nogo je v zemljo. Ko jo je hotel izvleči, se razklal je na pol in končal coprnijo, otrok zdaj nikoli ne bo njegov."
magične	Trnuljčica	"Živela sta pred davnimi časi kralj in kraljica, ki sta vsak dan tožila in tarnala: »Oh, ko bi imela vsaj kakšnega otroka!« Toda želja se jima ni izpolnila.

Pa je naneslo, da se je šla kraljica nekoč kopat. Kar je prilezla iz vode žaba in ji dejala: »Tvoja želja se bo izpolnila. Preden mine leto dni, boš rodila hčerko.«

Res se je zgodilo, kakor je žaba napovedala, in kraljica je dobila punčko.

Punčka pa je bila tako lepa, da kralj od samega veselja ni vedel, kaj bi, in je priredil veliko veselico. Nanjo pa ni povabil samo sorodnikov, prijateljev in znancev, marveč tudi modre žene-sojenice, da bi bile deklici mile in naklonjene.

Bilo jih je trinajst v njegovem kraljestvu. A ker je imel kralj samo dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena izmed njih ostati doma.

Z velikim razkošjem so obhajali svečanost.

Ko pa je bilo vse končano, so modre žene obdarovale deklico s svojimi čudežnimi darili: prva s krepostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako po vrsti z vsem, kar si je mogoče želeti na svetu.

Prav tedaj, ko jih je enajst že izreklo svoje napovedi, pa je nepričakovano vstopila trinajsta. Ta se je hotela maščevati, ker ni bila povabljena.

Ne da bi bila koga pozdravila ali tudi le pogledala, je na ves glas zavpila:

»Ta kraljevska hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vretenom in bo umrla!«.

In ne da bi še kaj spregovorila, se je obrnila in odšla iz dvorane.

Vsi so se prestrašili.

Tedaj pa je pristopila dvanajsta, ki še ni napovedala svoje želje. In ker ni mogla ovreči hude napovedi, marveč jo samo omiliti, je rekla: »Vendar pa to ne bo resnična smrt: to bo samo stoletno spanje, ki bo premagalo kraljično.«

Kralj, ki bi bil svojo ljubljeno hčerko rad obvaroval nesreče, je izdal povelje, naj sežgo vsa vretena v državi. Pri deklici pa so se izpolnila vsa preroštva modrih žena. Zakaj postala je tako lepa, krepostna, prijazna in razumna, da jo je moral vzljubiti vsakdo, ki jo je videl.

Zgodilo pa se je, da prav tisti dan, ko ji je bilo petnajst let, kralja in kraljice ni bilo doma in je ostala deklica čisto sama na gradu. Pohajala je tako sem in tja, si ogledovala izbe in čumnate, kakor se ji je zahotelo, in je nazadnje prišla tudi do starega stolpa.

Šla je po polžastih stopnicah navzgor in prišla do nizkih vrat. V ključavnici je bil zarjavel ključ in ko ga, je deklica zavrtela, so se vratca odprla. V majceni izbici je sedela stara zgubana ženica pri vretenu in neutrudno predla svoje predivo.

»Dober dan, mamica stara,« je pozdravila kraljična. »Kaj pa delaš tukaj?«

»Predem,« je rekla starka in pokimala z glavo.

»Kakšna stvarca pa je tole, ki tako zabavno poskakuje?« je vprašala deklica in vzela vreteno, da bi poskusila presti.

Komaj pa se je dotaknila vretena, se je izpolnil čarovniški rek in kraljična se je zbodla v prst.

In v istem trenutku, ko se je zbodla, je tudi že omahnila na posteljo, ki je stala tam zraven. Obležala je v globokem spanju.

In to spanje se je razširilo na ves grad. Zaspala sta kralj. in kraljica, ki sta pravkar prišla domov in vstopila v dvorano, zaspali so z njima vred vsi dvorjani; zaspali so konji v hlev, psi na dvorišču, golobje na strehi, muhe na steni, res, še ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in zaspal; in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal. Tudi veter se je polegel in na drevju pred kraljevim gradom se niti listič ni več ganil na veji.

Okrog gradu pa se je začela razraščati gosta trnova meja, ki je postajala od leta do leta večja in je nazadnje prepregla ves grad in se razrasla še čezenj, tako da ga sploh ni bilo več videti in še zastave na strehi ne.

Po deželi pa se je širila govorica o prelepi speči Trnuljčici - tako so klicali kraljično.

In od časa do časa so prihajali kraljeviči in skušali skozi trnovo goščo prodreti v grad. A ni se jim posrečilo. Kajti trnje je trdo držalo skupaj, kakor bi imelo roke; mladeniči so obviseli v njem, ne da bi se bili mogli osvoboditi, in so borno ginili v njem.

Po mnogo in premnogo letih je spet prišel mlad princ v deželo in slišal, kako je neki star mož pripovedovalo. trnovi gošči, češ da stoji za njo grad, kjer že sto let spi čudovito lepa kraljična, Trnuljčica po imenu, z njo vred pa spijo kralj in kraljica in vse, kar je bilo na dvoru.

Od svojega deda je bil zvedel tudi, da je že veliko kraljevih princev prišlo in skušalo prodreti skozi trnovo mejo, a so obviseli v nji in žalostno pomrli.

»Jaz se ne bojim,« je rekel mladenič, ko je to slišal. »Tja pojdem, da bom videl lepo Trnuljčico.«

In ni hotel poslušati besed dobrega starčka, ki mu je to na vso moč odsvetoval.

Tisti čas pa je poteklo ravno sto let in napočil je dan, ko bi se morala Trnuljčica spet zbuditi.

Ko se je kraljevič približal trnovi meji, so na nji vzcvetele same velike, lepe rože. Rože so se same odprle in ga spustile skozi živega in zdravega, za njim pa so se kot prava živa meja spet zaprle.

Na grajskem dvorišču je zagledal konje in lisaste lovske pse, ki so ležali in spali; na strehah so sedeli golobje z glavicami pod perutmi. In ko je prišel v hišo, so spale muhe na stenah, v kuhinji pa je kuhar še iztegoval roko, da bo zgrabil dečka, in dekla je čepela pred črno kokošjo, ki jo je hotela oskubsti.

Nato je šel dalje in videl, kako leže in spe vsi dvorjani v dvorani, malo više gori pri prestolu pa sta ležala kralj in kraljica.

Šel je še dalje in vse je bilo tako tiho, da si lahko slišal svoj lastni dih..

In nazadnje je prišel do stolpa ter je odprl vrata v malo izbo, kjer je spala Trnuljčica. Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil.

Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.

Zatem sta skupaj odšla dol in prebudili so se kralj in, kraljica ter vsi dvorjani in so z začudenimi velikimi očmi gledali drug drugega.

Tudi konji v hlevu so vstali in se jeli otresati, lovski psi so poskočili in pomahali z repom, golobje na strehi so dvignili glave izpod perutnic, pogledali okrog sebe in odleteli na polje: muhe na steni so lezle dalje, ogenj na ognjišču je švignil.in vzplapolal, kosilo se je kuhalo, pečenka je spet začela cvrčati in kuhar je prisolil dečku zaušnico, da je zakričal, kuharica pa je dalje skubla svojo kokoš.

In po vsem tem so obhajali svatbo kraljevskega princa s Trnuljčico v razkošju in sijaju in oba sta živela srečno in zadovoljno do konca svojih dni."
magične	Zakleti mlin	"Živel je bogat mlinar. Njegov mlin je bil najlepši in največji v vsej okolici. Ljudje pa so rajši hodili v druge mline, ker so pravili, da melje v tem mlinu tudi hudobec za svojo družino v peklu.
Pa se zgodi, da bi rad imel neki mladenič hčer tega mlinarja za ženo. Zato zaprosi očeta za njeno roko. Mlinar mu odgovori:
»Dam ti hčer, mlin in vse premoženje, če preženeš vraga iz mojega mlina.«
»Dobro,« pravi dečko, »to že napravim.«
Ko zvečer odzvoni večerni zvon, vzame dečko piščalko, palico, velik kovaški primož in tri sveče ter gre v mlin. V mlinu sede na stolec, vzame piščalko in začne žalostno piskati.
Okrog polnoči se mlin naenkrat razsvetli, kolesa se sama zavrtijo, po vsem mlinu nastane velik ropot, vrata se odpro in noter stopi sam hudobec s polno vrečo na plečih.
»Po človeku smrdi!« zavpije hudobec, vrže težko vrečo na tla ter se ozira po mlinu. Pa zagleda na stolu dečka, ki je držal piščalko na ustih in s prsti pritiskal luknjice.
»Črv! Kako si se drznil ostati v mojem mlinu!« zavpije ves togoten. »Takoj te raztrgam na drobne kosce!«
»Zakaj bi me raztrgal, dobri vragec?« mu mirno odgovori dečko. »Poslušaj rajši, kako lepo piska moja piščalka. Pridi bliže, in če hočeš, naučim piskati tudi tebe.«
Hudobec se mu res približa. Dečko je zapiskal veselo koračnico, a tako lepo, da je začel hudobec kar pete dvigovati in plesati. Godba mu je tako ugajala, da se je hotel še sam naučiti piskati, in prosil je mladeniča, naj mu pokaže to umetnost.
»Zakaj pa ne,« pravi mladenič. »Samo pri tebi ne pojde tako lahko, kdr imaš predolge nohte in ne boš mogel dobro zamašiti luknjic na piščalki. Pa veš kaj! Pri sebi imam take škarje, da ti tudi lahko skrajšam nohte, če želiš.«
Hudobec privoli ter obljubi dečku povrh še vrečo penez.
Mladenič vzame kovaški primož ter pokliče hudobca, naj vtakne v primož vseh deset prstov. Potem pa privije vijak, da je rogatec kar zatulil od bolečin. Ko ga je že imel lepo v škripcu, pograbi palico in mlati po njem, kjer je priletelo. Hudobec je cvilil, in lepo prosil, naj ga izpusti. Ko se je dečku zdelo, da mu jih je že dosti naložil, in je hudobec obljubil, da nikdar več ne pride v mlin, takrat ga je izpustil. Pretepeni hudobec je zbežal tako hitro, da je pozabil na vrečo penez, ki jih je hotel mleti.
»Bog ti je pomagal, sinek,« se je razveselil bogati mlinar, ko je zjutraj zagledal mladeniča zdravega v mlinu. Drugi večer spet vzame dečko piščalko, palico, primož in šest sveč ter se napoti v mlin. Zopet sede na stol in čaka kot prejšnji večer.
Okrog polnoči nastane še večja svetloba, kolesa se zavrtijo in povsod začne ropotati. Vrata se odpro in v mlin spet stopi drug hudobec z dvema polnima vrečama na plečih. Vrže vreči na tla in se grdo zadere:
»Po človeku smrdi! Kje si, črv, da te pri priči raztrgam na sto koscev!«
Ves besen skače po mlinu in išče mladeniča. Ta pa mirno sedi na stolcu, preneha piskati in se oglasi:
»Zakaj bi me raztrgal, dobri vragec? Rajši sedi k meni in poslušaj, kako lepo piska moja piščalka!«
Tudi ta hudobec še do takrat ni slišal piščalke, zato je takoj zaprosil mladeniča, naj še njega nauči te umetnosti. Za plačilo mu je obljubil dve polni vreči penez.
»Predolgi so ti nohti, prijatelj; s temi ne pokriješ luknjic na piščalki. Tudi tvoja kozja brada je predolga; zameša se ti med prste in te bo ovirala pri piskanju. Pa temu se da pomagati. Imam takšne škarje, s katerimi ti lahko vse skrajšam, če te je volja.«
Peklenšček je v vse privolil in sam vtaknil vseh deset prstov in še brado v primož. Ko pa je primož že dovolj trdno stisnil hudobčeve kremplje in brado, pograbi dečko palico in udri! – kamor je priletelo. Hudobec je tulil na vse pretege, a to mu ni prav nič pomagalo. Dečko ga je mlatil tako dolgo, dokler mu ni podpisal pisma, da se nikdar več ne vrne v ta mlin.
»Bog ti je pomagal, sinko!« ga spet pozdravi bogati mlinar, ko ga je zagledal prihajati zgodaj zjutraj iz mlina čilega in zdravega.
Tretji večer pride v mlin sam poglavar hudobcev, vrže tri polne vreče na tla in skoči brez besed proti mladeniču, da ga raztrga na sto koscev. Takrat pa je gorelo pred dečkom devet posvečenih sveč. Mladenič se tudi sedaj ni prestrašil. Tudi samega poglavarja je ukanil, da mu je potisnil kremplje in brado v kovaški primož. Njega je še bolj stisnil kot prejšnja in mlatil ga je s težko palico še trikrat hujše.
»Pusti me iz teh klešč, tri vreče penez ti dam!« je cvilil poglavar hudobcev.
»Pismo mi daj, da nobeden tvojih podložnikov nikdar več ne prestopi praga temu mlinu, pa tudi ti ne. Ako pa nočeš, potem te bom tako dolgo mlatil, dokler bom mogel, in pokličem še druge, da mi pridejo pomagat.«
Hudo, hudo je moralo boleti hudobca, ker je vse obljubil, samo da bi se rešil. S krvavimi prsti je sam napisal pismo, pritisnil nanj peklenski pečat, potem pa odletel kot strašen vihar.
Tako je dobil mladenič mlin, šest vreč denarja in lepo mlado ženico. Bog ju živi, če nimata krivične merice!«"
magične	Zlata gos	"Nekoč je živel mož, ki je imel tri sinove. Najmlajšemu je bilo ime Bučko in celotna družina se je do njega ves čas vedla zelo grdo. Nekega dne se je najstarejši sin odločil, da gre v gozd sekat drevje; mama mu je zato dala okusno mesno pito in steklenico vina za seboj, da bi mu lahko vrnilo potrebno energijo. Ko je bil na poti v gozd, je srečal starčka, ki mu je zaželel dober dan in ga prosil »bi mi lahko odstopil nekaj mesne pite in nekaj malega vina iz tvoje steklenice; zelo sem lačen in žejen«. A premeteni fant je rekel »Da bi ti dal svojo pito in vino! Ne, hvala. Tako zame ne bi ostalo dovolj.« in odpravil se je naprej.

Kmalu se je lotil sekanja prvega drevesa; ampak ni se dolgo trudil preden je zgrešil in se ranil, zato je moral domov, da bi mu rano oskrbeli.

Naslednji je bil za delo na vrsti srednji sin; tudi njemu je mama dala steklenico vina in mesno pito. Tudi njega je srečal mali starček in ga prosil za nekaj hrane in pijače. In tudi on mu je rekel »karkoli ti dam, potem ne bom imel sam, zato se le umakni!« Stari mali mož se je prepričal, da je tudi ta sin dobil svojo nagrado in ob drugem zamahu s sekiro je zadel svojo nogo in tudi on je moral domov.

Nato je Bučko rekel »Oče, tudi sam bi rad poskusil posekati drevo«. A oče mu je odgovoril »tvoja brata sta se oba poškodovala, bolje bo da ostaneš doma, saj ti o delu nimaš pojma.«

Ampak Bučko ni odnehal in končno si je oče le premislil »Pa pojdi, pametnejši boš, ko jih boš skupil zaradi svoje neumnosti.« Mama mu je dala le nekaj suhega kruha in steklenico grenkega piva; ko pa je prišel do gozda, je takoj srečal malega starega moža, ki mu je rekel »Daj mi nekaj hrane in pijače, res sem lačen in žejen.«

Bučko je odvrnil »ničesar drugega nimam kot star posušen kruh in grenko pivo; če ti to zadošča, se bova usedla in pojedla skupaj«. Tako sta se usedla in ko je mladenič vzel kruh iz svoje torbe se je ta nemudoma spremenil v čudovito mesno pito in njegovo grenko pivo v okusno vino. Veselo sta jedla in pila, ko sta končala je mali mož rekel »ker si dobrega srca in si bil pripravljen z menoj deliti vse, kar si imel, ti bom prinesel dobro. Tamle stoji staro drevo; posekaj ga in v njegovih koreninah te čaka presenečenje« poslovil se je in odšel na pot.

Bučko se je lotil dela in posekal drevo; ko je drevo padlo, je v luknji pod njegovimi koreninami odkril gos, ki je imela zlata peresa. Vzel jih je in se odpravil v gostilno, kjer je nameraval preživeti noč. Gospodar je imel tri hčerke in ko so zagledali njegovo gos, jih je zanimalo kakšna je ta čudovita ptica in se trudili, da bi ji izpulili kakšno pero iz njenega repa. Nazadnje pa je najstarejša rekla »Moram in dobila bom eno pero«. Zato je počakala, da jim je obrnil hrbet in gos prijela za krilo in na njeno presenečenje se je nanjo prilepila, ni mogla odmakniti ne roke, niti enega samega prsta.

Kmalu je prišla druga sestra in prav tako hotela imeti pero, a se je v trenutku, ko se je dotaknila svoje sestre, tudi ona prilepila nanjo. Na koncu pa je prišla še tretja in si želela peresa. Drugi dve sestri sta zaječali »Ne hodi blizu! Lepo te prosiva, pojdi stran!« kakorkoli, ni razumela kaj sta ji hoteli povedati »Če sta že onidve tam« si je mislila »sem lahko tudi jaz« in jima šla naproti. In v trenutku, ko se jih je dotaknila, se je tudi ona zalepila na gosko, tako kot njeni sestri, zato so morale spati poleg nje celo noč.

Naslednje jutro je Bučko odnesel gos v svojih rokah in se ni prav nič menil za tri dekleta, z njimi vred je odšel ven in kamorkoli je šel, so mu morale slediti, če so hotele ali ne so morale teči za njim kolikor hitro so jih nesle noge.

Na sredi njive so srečali župnika in ko je videl to prigodo je rekel »Kaj vas ni sram, ve drzna dekleta, da tako tekate za mladeničem skozi njive? Mar je to primerno obnašanje?«

Prijel se je najmlajše, da bi jo odvlekel stran, a se je v trenutku procesiji pridružil tudi sam.

Takrat je mimo prišel uradnik in ko je videl svojega gospoda, župnika, kako teče za tremi dekleti, je bil močno presenečen in rekel »pozdravljen! Pozdravljen! Vaša častitost! Kam pa greste tako hitro? Danes morate še krstiti.«

Stekel je za njimi in se tudi sam ujel v procesijo.

Ko se jih je tako pet opotekalo eden za drugim, so naleteli na dva delavca s svojim orodjem, ki sta se vračala z dela; župnik jih je poklical, da bi ga rešila. Ampak komaj sta se ga dotaknila, sta se vsem skupaj pridružila še ta dva in tako jih je že sedem teklo za Bučkom in njegovo gosjo.

Končno so prispeli do mesta, v katerem je vladal kralj z edino hčerko. Princesa je bila tako premišljena in resna, da je nikomur ni uspelo spraviti v smeh. Kralj je tako razglasil celemu svetu, da bo njeno roko dal tistemu, ki jo bo uspel nasmejati. Ko je to slišal mladenič, se je odpravil k njej s svojo gosjo in zasledovalci. In ko je zagledala vseh sedem viseti skupaj in teči naokoli, drug drugemu stopati po stopalih si ni mogla pomagati in je bruhnila v smeh.

Tako jo je Bučko dobil za ženo; priredili so poroko in Bučko je postal prestolonaslednik, živel je dolgo in srečno življenje s svojo ženo."
magične	Zlata ptica	"Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačil tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo.

Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj poredna in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je rekel, naj stražijo tudi sinovi in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko le manjkalo. Drugo noč gre srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, a jabolko je le manjkalo. Tretjo noč gre najmlajši. Namesto s svinčenim zrnjem nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer se ustopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanja, ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoči izpod neba ptič tako tiho, da se ni nič slišalo, in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in mu odstreli tri peresa. Ptič se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata. Ko brata slišita strel, brž vstaneta, pritečeta k

mlajšemu in ga vprašata, od kod je prišel tat. On pa jima reče: »Gledala bi, pa bi ga videla.«

Nato odide k očetu in mu pokaže tista tri peresa. Ker so bila peresa zlata, je rekel kralj sam pri sebi: — Kako lep mora biti šele ptič, ki ima taka peresa! — Ker bi ga rad imel, pravi naglas: »Kdor mi ga prinese, bo kralj.«

Starejšega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brašno in puško in šel iskat ptiča. Šel je v gozd, kajti v gozdu so ptice najrajši, češ tam jo bo že kje dobil. Hodil in hodil je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi zagledal ptico, ali zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do trate, in ker je bil lačen, stopi raz konja, sede na tla, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Tedaj pa pride k njemu medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, rekoč: »Daj še meni malo, ker sem lačen.«

Starejši pogleda, zarezi nad medvedom in pravi: »Saj bo komaj zame dosti, pa bom še tebi dajal! Poberi se od mene; zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«

Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.

Ko se kraljevič naje, gre dalje in pade roparjem v roke. Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, ko jih je prosil, naj ga spuste, ker je kraljevi sin. Ko pa jih je le za božjo voljo prosil, naj mu vsaj življenje puste, so roparji rekli, da drugače ne, le če se jim pridruži in hodi z njimi ropat. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal — ropar.

Leto je preteklo, toda starejšega sina še ni bilo domov. Zato reče srednji sin očetu, da namerava zdaj on iti iskat zlatega ptiča. Oče ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu vrne domov, naj dobi ptiča ali ne. Oče mu da konja, puško, denarja in brašno. Srednji sin se napravi, zajaše konja in jezdi po isti poti, po kateri je

šel starejši brat. V gozdu gleda po drevesih po zlatem ptiču, toda zaman. Pride do iste trate, in ker je bil lačen, se ustavi, stopi raz konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ker je lačen. Tudi ta ga zapodi kot prvi in pravi: »Poberi se od mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«

Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in gre.

Ko se srednji brat naje, gre dalje in roparji ga dobe. Vzamejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, kajti starejši brat gaje spoznal in se zbal, da bi očetu ne povedal, kaj je on. Ker pa le prosi in prosi, mu prizanesejo, seveda, če se jim pridruži in dela to, kar oni. Kaj hoče? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal — ropar.

Leto je preteklo in tudi srednjega sina ni hotelo biti nazaj. Zdaj reče očetu še mlajši sin, da hoče iti tudi on iskat zlatega ptiča. Oče mu pa pravi: »Dva sta že šla in ju ni nazaj. Iti hočeš še ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidiš, edino tebe še imam, ali naj še tebe izgubim?«

Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je naganjal očeta, da ga je pustil, mu dal konja, denarja in brašno.

Najmlajši sin je jezdil po ravno isti poti in prišel na isto trato, kjer sta bila prejšnje in poprejšnje leto njegova brata. Stopi raz konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi: »Daj še meni malo, saj vidiš, da sem lačen.«

Ta pa — dobrega srca, kakor je bil — reče: »O, le tukaj z menoj jej, kolikor hočeš in kolikor se ti poljubi. Bo že kako šlo, če zmanjka.« In medved je jedel in jedel, da je njemu le malo ostalo. Nato seže še v torbo in jo popolnoma izprazni. Toda medved spet je, da je bil kraljevič prav malo deležen. Medved

pa še ni bil sit. Pravi mu: »Daj mi še konja, da ga snem in se najem, ker sem lačen.«

»I,« pravi on, »saj ti bi ga dal, pa nimam potem na kom jezditi.«

Medved odgovori: »Boš pa mene jezdil.«

Kraljevič pravi: »Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo vsak smejal, kdor me bo videl.«

Medved pa mu spet odvrne: »Naravnost tja te bom prinesel, kjer je tista stvar, ki jo iščeš.«

Ko kraljevič to sliši, si misli: — Če ti veš, kaj iščem, tudi veš, kje je! — in reče: »I — no, pa ga snej, da se naješ in lakoto zamoriš.«

Tedaj plane medved nad konja, ga razmesari in se naje. Ko se je nasitil, mu reče: »Zdaj pa ureži leskovo šibo, ki je v enem letu zrasla, zajaši me in prinesel te bom do zlatih ptičev.«

Mladenič je urezal leskovo šibo, kar je je v enem letu zraslo, zajahal medveda in dirjala sta, da sta pridirjala do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: »Tu, v tej skali je cela jata zlatih ptičev v zlatih kletkah. Mahni z leskovko po skali. Odprla se bo, pojdi vanjo in vzemi prvega ptiča, ki ti pride v roke, toda nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražniki in te ne ujamejo.«

Stopil je z medveda, mahnil z leskovko po skali in skala se je odprla. Stopi v lep, prostoren kraj; na obeh straneh so visele zlate kletke z zlatimi ptiči, prvi lepši od drugega. Šel je od ptiča do ptiča in vsak mu je bil bolj všeč, dokler ni prišel do konca votline, kjer je bil najlepši ptič. Tega vzame in se obrne. Toda preden pride do drugega konca, se straže zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ptiča ukrasti. Mladenič pa se še nikoli ni zlagal in pove vse od konca do kraja. Stražniki so mu obljubili, da ga izpuste in mu podare zlatega ptiča, če jim pripelje takega in takega konja, ki mu ni v devetih deželah enakega.

Ko pride iz votline do medveda, mu reče medved: »Vidiš, zakaj me nisi poslušal in vzel takoj prvo ptico, do katere si prišel? Jaz sicer vem za takega konja, toda moraš me ubogati in storiti, kakor ti bom rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad tam, kjer so tisti konji, ki jih v devetih deželah ni takih.«

Mladenič je vzel leskovko, sedel na medveda in si mislil: »O, da bi bil tam, kjer so tisti konji!« Komaj je to mislil, je že bil pred skalo.

Medved mu reče: »Udari spet s šibo po skali in skala se bo odprla. Dobil boš konjev celo čredo. Odvezi prvega, ki prideš do njega, in nikar ne izbiraj, da se stražniki ne zbude in te ne ujamejo.«

Mladenič stopi z medveda, udari s šibo po skali, ki se odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepši od drugega, zadnji na koncu jame pa najlepši. Tega mladenič odveze in odpelje iz jame, toda od ropota kopit se stražniki zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel konja ukrasti. Po pravici jim pove vse od kraja do konca in obljubili so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, če jim pripelje morsko deklico. Mladenič jim obljubi in odide iz jame.

Ko pride do medveda, ga medved ošteje kot prvič, rekoč: »Saj sem ti rekel, zakaj me nisi poslušal? Pač vem, kje in kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj ni daleč morje. Pojdi v mesto in si nakupi vsakovrstnega kramarskega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga tam prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice. Kupčuj samo s tisto, ki ti bo najbolj všeč. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj ti da roko, da bo sreča večja. Takrat si pa misli, da bi bil rad pri konjih. Ročno boš tam, kjer si želiš. Tako delaj ves čas.« To medved reče in gre svojo pot.

Mladenič gre in gre in pride do mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, šivank in drugih podobnih reči. S tem blagom gre k morju in ga tam razloži naprodaj. Pridejo tri morske deklice, prva lepša od druge. Samo s tisto, ki se mu je zdela najlepša, je kupčeval. Ko je deklica nakupila, kar je želela, ji mladenič reče, naj mu seže v roko, da bo sreča večja. Deklica mu seže v roko, on pa si misli: — Ko bi bil zdaj pri konjih! —

Kakor bi trenil z očmi, je bil mladenič z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli nagledati. Mladenič sede na konja in preden gre, jih prosi, da bi še smel deklici seči v roko za slovo. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. On ji seže v roko in si misli: — O, ko bi bil zdaj tam, kjer so zlati ptiči! —

Kakor bi z očmi trenil, je bil pri zlatih ptičih: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in ognja polnega. Ročno mu prineso najlepšega zlatega ptiča v najlepši zlati kletki, ko še s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptiča in prijel deklico za roko, si je mislil: — O, ko bi bil zdaj pri medvedu! —

Takoj je bil že pri medvedu on, morska deklica, konj in zlati ptič. Medved mu reče: »Zdaj imaš vse in sreča te čaka. Samo enega se varuj: varuj se kupovati mesa z vislic!« Medved to izgovori in gre svojo pot.

Mladenič pa jezdi z morsko deklico dalje proti domu in pride v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To se mu je čudno zdelo in povprašal je prvega, ki je prišel mimo njega, kaj to pomeni. Ta mu pove, da peljejo dva tatova obesit. Stopi bliže, da bi videl, kdo sta ta dva nesrečnika. Toda joj! V njiju spozna svoja starejša brata. Vpraša, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko pokradla. Smilita se mu, saj sta

vendar brata. Zato vpraša, ali ju je mogoče rešiti. »O, pač,« mu reko, »kdor plača še enkrat toliko, kolikor sta vzela.« Ker je imel še od doma dovolj denarja, našteje odkupnino in gre svojo pot iz mesta.

Ko sta brata zvedela, da sta rešena smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil, in vprašala sta vsakega, kje je njun rešitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je šel iz mesta.

Gresta za njim, in ko ga zagledata, spoznata, da je njun brat in da nese zlato ptico domov. Zbala sta se, da bi doma ne povedal, kaj se je z njima že zgodilo. Iz zavisti sta ga ubila in pustila mrtvega na cesti. Vzela sta konja, morsko deklico in zlato ptico in šla proti domu.

Vse se ju je veselilo, posebno pa oče — kralj. Konja so dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel nihče k njemu, in so mu morali z vrha dajati zobanja. Tudi morska deklica je bila tako žalostna, da ni mogla besede spregovoriti. Zlata ptica je vedno nosila povešeno glavo in tudi ni dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da jo bo zdaj zdaj konec.

Tedaj pa pride medved do mrliča na poti. Odkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in mladenič oživi in ozdravi. Nato medved izgine in nič več ni bilo slišati o njem. Mladenič pa gre v strgani obleki domov. Nihče ga ni spoznal. Vpraša po svojem konju, a vse ga debelo gleda in misli, da je blazen. Pokažejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme nihče v njegovo bližino. On gre k njemu. Ko ga konj zagleda, začne veselo rezgetati in se mu da božati in gladiti, kot bi bil najbolj krotka žival. Vse strmi. Nato spet vpraša: »Kje je moja ptica, zlaj:a ptica? Dajte mi jo nazaj!«

Šel je naravnost v kraljevo stanovanje, v tisto sobo, kjer je visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, začne na ves glas tako nebeško prepevati, da

se je razlegalo po vsem gradu, kot bi godli sami nebeški angelci. Ko kralj sliši ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz druge sobe pa morska deklica, ki se ji je to čudno zazdelo. Komaj zagleda mladeniča, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga objame, se ga oklene in pritisne na srce, kakor bi ga več ne hotela izpustiti.

Oče je bil priča vsemu temu in ni vedel, kaj naj reče. Spozna svojega sina, in ko izve, kako sta brata z njim ravnala, in kaj se je z njima godilo, se razhudi ter zapove oba starejša sinova obesiti, ker sta to tudi zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svatovščino, kajti oženil se je z lepo morsko deklico."
magične	Zlatolaska	"Nekoč sta živela moški in ženska, ki sta si močno želela otroka že vrsto let. Tako se je zgodilo, da jima je bila višja sila naklonjena in se jima bo želja izpolnila.

Na zadnji strani njune hiše je bilo okno, ki je gledalo na enega najlepših vrtov, polnega rož in zelišč. Vseeno pa ga je obdajal visok zid in nihče si ni upal tja, saj je pripadal čarovnici, ki je imela izredno moč in so se je bali vsi po svetu.

Nekega dne, ko je žena stala ob oknu in gledala na vrt, je zagledala cvet, lepši od vseh, kar jih je poznala in močno si ga je zaželela. Postala je odsotna, bleda in žalostna.

Njen mož je bil zaskrbljen in jo je vprašal “Kaj te tare, draga žena?”

“Ah,” je odgovorila “Če ne bom pojedla nekaj te čudovite cvetice, ki raste na vrtu za našo hišo, bom kar umrla.”

Mož, ki jo je imel zelo rad, si je mislil “ne smem dopustiti, da bi moja žena umrla, sam ji bom prinesel to cvetico, pa naj stane, kar hoče.”

Ob polnoči je splezal preko zidu na vrt čarovnice, vzel polno pest cvetic in jih odnesel svoji ženi. Ona si je napravila solato in jo požrešno spravila vase. Tako okusna je bila, tako dobra, da si jo je želela še več.

Da bi temu naredil konec, je mož vedel, kaj mora storiti in zopet odšel v vrt. A prestrašil se je, takoj ko se je spustil z zidu, je pred seboj zagledal čarovnico.

“Kako si drzneš,” je bila jezna, “spuščati se v moj vrt in krasti moje cvetlice, ti tat? Trpel boš zaradi tega.”

“Ah,” je rekel “prosim, bodi usmiljena, to sem storil samo zato, ker ni druge poti. Moja žena je zagledala tvoje cvetice skozi okno in si jih zaželela, tako močno si je želela, da če jih ne bi pojedla, bi od hudega umrla.”

Čarovnica je dopustila, da se njena jeza nekoliko ohladi in odvrnila “v tem primeru pa bom rekla, da ji odneseš, kolikor cvetic želiš, a pod enim pogojem, dal mi boš otroka, ki ga rodi tvoja žena; za otroka bom lepo poskrbela in ga vzgajala kot mati.”

Mož je v svojem strahu privolil k vsemu.

Ko so otroka položili v posteljo, se je prikazala čarovnica, otroka poimenovala Zlatolaska in jo odpeljala s seboj.

Zlatolaska je rasla in bila najlepši otrok pod soncem. Ko ji je bilo 12 let, jo je čarovnica zaprla v visok stolp sredi gozda. Ni imel ne stopnic ne vrat, le okno tik pod vrhom. Ko je čarovnica hotela noter, je pod stolpom zaklicala:

“Zlatolaska, zlatolaska, spusti mi svoje lase.”

Zlatolaska je imela neverjetno dolge lase, lepe kot zlata preja in ko je zaslišala čarovnico, je razpustila svoje lase, jih spletla v kito, vanjo vpletla enega od kavljev in jih spustila dvanajst nadstropij nižje, da je čarovnica z njimi splezala v stolp.

Po dobrih dveh letih je po gozdu jezdil kraljev sin in naletel na stolp. Slišal je pesem, ki ga je tako očarala, da je stal tam in poslušal. Bila je Zlatolaska, ki je v svoji samoti pustila, da je njen glas odmeval iz stolpa. Kraljev sin je poskusil splezati do nje in iskal vrata, a jih ni našel. Odjezdil je domov, ampak petje se je tako močno dotaknilo njegovega srca, da se je naslednji dan vrnil v gozd in ji zopet prisluhnil.

Ko je tako stal ob drevesu je zagledal čarovnico in slišal njene besede: “Zlatolaska, zlatolaska, spusti mi svoje lase.”

Zlatolaska je spustila svoje kitke in čarovnica je splezala k njej.

“Če je to lestev po kateri se pride gor, bom tudi sam poskusil svojo srečo.” je rekel in ko se je naslednjega večera zvečerilo, je stopil k stolpu in rekel: “Zlatolaska, Zlatolaska, spusti mi svoje lase.”

In takoj so lasje padli dol, kraljevi sin pa je splezal k njej.

Sprva se je Zlatolaska moškega prestrašila, saj njene oči kaj takega še nikoli niso videle; kraljevi sin pa se je takoj pričel z njo pogovarjati kot prijatelj in ji povedal, da ni mogel niti spati več, ker mu je tako segla v srce, da jo je moral videti. Zlatolaske ni bilo več strah in ko jo je vprašal, če bi se z njim poročila, je deklica pomislila, mlad je in postaven “ljubil me bo bolj, kot me ljubi Mama Gotel,” tako je rekla da in položila svojo roko v njegovo.

Rekla je “Z veseljem grem s teboj, ampak ne vem, kako priti dol, vsakič, ko prideš k meni, mi prinesi svilnato prejo in spredla bom lestev, ko bo končana, pa se spustim in odjezdim s teboj.”

Dogovorila sta se, da bo vse do takrat prišel k njen vsak večer, saj je podnevi k njej hodila čarovnica. Ta pa sploh ni posumila, da se karkoli dogaja, vse dokler Zlatolaska ni rekla: “Povej mi, Mama Gotel, kako to, da te tako težje dvignem kot dvigujem kraljevega sina, on je na vrhu v trenutku.”

“Ah! Ti zlobni otrok” je jokala čarovnica, “kaj si rekla! Mislila sem, da sem te zaklenila pred vsem svetom, pa si me zavajala!”

V jezi je vzela v roke Zlatolaskine lase, jih ovila okoli svoje roke in s škarjami zarezala -škrc, škrc- in ni jih bilo več, čudovite kitke so obležale na tleh. Bila je tako jezna, da je ubogo Zlatolasko odpeljala v puščavo in jo pustila tam živeti v svoji nesreči in žalosti.

Ko je odgnala Zlatolasko pa je še spletla njene kitke, ki jih je prej odstrigla in ko je prišel kraljevi sin in zaklical: “Zlatolaska, Zlatolaska, spusti mu svoje lase,” je spustila odrezane lase. Ko se je kraljevi sin spravil do vrha, je namesto drage Zlatolaske zagledal čarovnico, ki je vanj zrla s strupenim pogledom.

“Aha!” je rekla, “ti bi odpeljal mojo najdražjo, najlepšo ptičko pevko iz njenega gnezda; zdaj pa jo ima mačka in spraskala ti bo oči. Zlatolaske zate ni več, ne boš je več videl.”

Kraljevi sin se je od bolečine vrgel s stolpa. Imel je srečo in padec preživel, a trnje, v katerega je padel, mu je prebodlo oči.

Slep je taval po gozdu in jedel je le korenine in jagode, jokal je za svojo izgubljeno ženo. Leta je živel v svoji nesreči in naposled le zataval v puščavo k Zlatolaski in dvojčkoma, ki ju je rodila, fantku in deklici, ki so živeli v divjini. Slišala je glas, ki jo je spomnil nanj in mu šla naproti in ko se ji je približal, ga je Zlatolaska takoj prepoznala in mu objokana skočila v objem. Dve od njenih solz sta se dotaknili njegovih oči in zopet je lahko videl. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer so ju veselo sprejeli in tam so skupaj živeli srečni in zadovoljni."
magične	Žabji princ	"Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel kralj, ki je imel devet hčera. Vse so bile lepe, a najmlajša je bila najlepša. Bila je tako lepa, da je bilo še sonce, ki je že marsikaj videlo, vselej očarano, kadar se je postavila pred sončne žarke.

V bližini gradu, kjer je živela, je bil prostran in temačen gozd, sredi katerega je stal mogočen hrast, ki je delal senco majhnemu vodnjaku.

Kadar je bilo vroče, se je lepa princesa rada hladila v senci mogočnega hrasta. Dolgčas je ponavadi preganjala s svojo zlato kroglico; najraje jo je metala v zrak in potem skušala ponovno ujeti.

Nekega dne pa se je zgodilo, da zlata kroglica, ki jo je zalučala v zrak, ni pristala v njenih rokah, temveč v vodnjaku, ki je bil tako globok, da če bi pogledal iz njegovega dna navzgor, bi sredi belega dne videl nebo polno zvezd. Princesa je lahko le nemočno opazovala, kako njena igrača izginja v globini.

Pričela je jokati, saj je imela zlato kroglico, ki ji v vsem kraljestvu ni bilo enake, že od malih nog, sedaj pa jo je za vedno izgubila v globokem vodnjaku.

Nenadoma pa je jokanje prekinil glas, ki je rekel: ""Čemu bridke solze, kraljeva hči? Vodnjak je vendar že dovolj poln.""

Princesa je pogledala naokrog, da bi videla, od kod prihaja glas, in zagledala žabona, ki je nad gladino držal svojo debelo sluzasto glavo.

""Fuj,"" je rekla. ""Ti mali, sluzasti čofotač! Si ti pravkar spregovoril?""

""Jaz in nihče drug,"" je odgovoril žabon.

""Kako čudno, nikoli še nisem slišala žabe govoriti,"" je rekla princesa. ""Če te že zanima, jočem za svojo zlato kroglico, ki mi je padla v vodnjak.""

""Ne joči več,"" je odvrnil žabon, ""lahko ti pomagam. Ampak, kaj bom dobil v zameno, če ti prinesem kroglico.""

""Karkoli ti srce poželi, dragi žabon,"" se je razveselila princesa. ""Moje obleke, moj nakit, lahko tudi zlato krono, ki jo nosim v laseh.""

""Obleke, nakit in krone me ne zanimajo,"" je rekel žabon. ""Ampak, če me boš ljubila, če mi boš delala družbo, če mi boš dovolila sedeti s tabo za mizo, jesti iz tvojega zlatega krožnika, piti iz tvoje zlate čaše, če bom lahko spal v tvoji postelji – če in samo če mi boš vse to obljubila, potem se bom potopil na dno vodnjaka in ti prinesel zlato kroglico.""

""Vse obljubim, vse,"" je rekla princesa s figo v žepu, ""samo prinesi mi kroglico.""

Takoj, ko je slišal obljubo, se je žabon potopil. Čez nekaj minut je bila zlata kroglica na suhem.

Kraljeva hči se je nadvse razveselila svoje čudovite igrače; pograbila jo je in takoj stekla proč. Žabonu se ni niti zahvalila, kaj šele, da bi izpolnila, kar je obljubila.

""Počakaj! Počakaj!"" je za njo klical žabon. A zaman. Princesa je odvihrala domov in že na pol poti čisto pozabila svoje obljube ter ubogega žabona.

Naslednji dan, ko je s kraljem in dvorjani sedela za mizo ter jedla iz svojega zlatega krožnika, je bilo slišati, kako nekaj čofotajoč prihaja po marmornih stopnicah. In ko je čofotanje prenehalo, je potrkalo na vratih.

""Najmlajša kraljeva hči, odpri vrata!"" je rekel glas za vrati.

Princesa je vstala, da bi pogledala, kdo jo kliče, ampak ko je odprla vrata in zagledala žabona, jih je brž zaloputnila nazaj ter se precej bleda vrnila k mizi. 

Kralj je opazil njeno vznemirjenost, zato je vprašal, kdo je bil. Da ni morda kak velikan pred vrati, ki bi jo želel ukrasti.

""Ne, ne,"" je rekla. ""Ni velikan, samo sluzast žabon je.""

""In kaj hoče žabon?"" je vprašal kralj.

Princesa mu je razložila, kako je prejšnji dan izgubila svojo zlato kroglico in kako ji je žabon pomagal. Povedala je tudi, kaj vse mu je obljubila. ""Nikoli si ne bi mislila, da bo dejansko zahteval obljubljeno. Saj je vendar žabon, ki cele dneve čofota po vodi,"" je dejala.

Tisti trenutek je vnovič potrkalo in glas za vrati je rekel: ""Najmlajša kraljeva hči, odpri vrata! Ali si pozabila na svoje obljube pri globokem vodnjaku?""

Kralj je tedaj s trdnim glasom rekel: ""Obljuba dela dolg. Spusti ga noter!""

Brez, da bi kaj rekla, je princesa vstala in odprla vrata. Žabon ji je poskakujoč sledil nazaj do njenega stola in takoj, ko je sedla, rekel: ""Dvigni me."" Obotavljala se je, zato jo je kralj strogo pogledal.

Ko je bil žabon na mizi, je rekel: ""Potisni krožnik malce bliže, da bova lahko skupaj jedla."" Čeprav nerada, je tako storila.

Žabon je užival v večerji, že dolgo ni tako dobro jedel, princesi pa grižljaji niso šli v slast.

Ko se je žabon dodobra nasitil, je rekel: ""Utrujen sem. Odnesi me sedaj v svojo sobo, da bova skupaj spala na tvoji postelji?""

Ob teh besedah je princesa zajokala. Misel, da bi spala z mrzlim, sluzastim bitjem, jo je strašila in vznemirjala. Toda kralj ji ni dovolil, da bi prelomila obljubo, zato je previdno prijela žabona z dvema prstoma in ga odnesla v svojo sobo.

Tam ga je odložila v kot, toda takoj, ko je legla v posteljo, je priskakljal do nje in rekel: ""Tako sem utrujen, da bom gotovo dobro spal. Dvigni me na posteljo ali pa te zatožim očetu.""

Te besede so princeso strašno razjezile. Besna je zgrabila žabona in ga z vso močjo zalučala v steno. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega - žabon se je spremenil v postavnega princa.

Izkazalo se je, da je princesa s svojim dejanjem izničila urok, ki ga je lepemu princu namenila hudobna čarovnica. Ta ga je zahrbtno začarala v žabona in le kraljeva hči, ki mu bo izkazala najmočnejša čustva, najsi bodo to čustva ljubezni ali sovraštva, je lahko pretrgala urok. Princesa je to nevede storila in princ je bil osvobojen.

Med njima je takoj vzklila ljubezen. Z očetovim dovoljenjem sta se zaročila ter kmalu zatem odpotovala v prinčevo kraljestvo.

Tam so se ju vsi zelo razveselili in jima priredili velikansko zabavo, ki je trajala tri dni in tri noči. Hudobna čarovnica, ki je iz zraka videla prihajati kočijo z mladima zaljubljencema, pa je tako osupnila, da je padla z metle in si zlomila nogo."
živalske	Boter petelin in njegova zgodba	"Bilo je proti jutru in petelin je se spal pod neko streho, kar mu pade na glavo slamnato steblo, katerega je izdrl veter. Petelin se zbudi hudo prestrašen, srepo zakikirika in zbeži po klancu.

Sreča raco. ki ga vpraša: »Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?« »Po svetu, po svetu!« odgovori petelin. »Bog pomagaj! Potres! Poslopja se rušijo, tramovi padajo!« Raca mu brž odvrne: »Pa grem tudi jaz z vami.« »Nu, le pojdite, pojdite!« jo povabi petelin. Nekaj časa potujeta in srečata mačko. Mačka vpraša pe¬telina : »Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?«

»Po svetu, po svetu. Poslopja se rušijo, tramovi padajo,« dejc petelin. Mačka prestrašena vzklikne: »Ali naj grem tudi jaz z vama!?« »Nu le, pojdite, pojdite!« odvrne petelin. In so šli in šli, dokler niso prišli k neki pastirski koči, pred katero je lenaril pes. Ko pes zagleda čudno družbo, skoči na noge, si otrese prah, lepo zavihne rep in vpraša: »Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?« Petelin je odgovoril kakor drugim in tudi pes se jim je pridružil. Tako so šli naprej: srečali in pobrali so grede osla, potem vola in še nekaj druge drobne živine.

Potem so šli in šli. Ze so bili zelo lačni, ker so bežali ves dan, in noč se je bližala. Šli so skozi velik gozd vedno naprej, dokler ni postala že črna tema. Tedaj niso mogli več dalje, ustavili so se lačni, trudni in obupani. Petelin sfribli na visoko drevo in zagleda daleč majhno lučko. Ko je povedal tovarišem o luči, so se vsi razveselili in se vsi skupaj odpravili proti tiste¬mu kraju. Tako so prišli k neki samotni hiši. Petelin, kije bil poglavar vse družbe, je rekel oslu: »Pristavi se k zidu pod okno in pes naj ti stopi na hrbet, da lepo pogleda, kaj in kako je v hiši.« Osel se je prislonil k zidu. pes mu je skočil na hrbet, in ko je pogledal skozi okno, je videl, da so bili ravnokar zvrnili polento ter se pripravljali k večerji. Polna hiša jih je bila in bili so razbojniki. Ko petelin to sliši, veselo poskoči in reče: »Dobro, dobro! Čakajte, vse bo naše! Živeli mi! Živela naša koža! Ne poginemo še za lakoto!

Poslušajte me zdaj: Jaz zletim na tole streho, da vidim, kaj se bo godilo v tej hiši, vi pa se poskrijte tu in tam okoli hiše. Kadar bo pravi čas, zakikirikam na vse grlo, in ko me boste slišali, naj se vsak oglasi na najbolj gromki in strašen način.« Tako so storili. Petelin je zletel na streho, preostala živad pa vsaka za svoj ogel. Medtem so se razvrstili razbojniki okoli velike mize in začeli večerjati. Tedaj petelin tako zakikirika, da bi se mu skoraj grlo razpočilo. Ko ga zaslišijo druge živali, se vsaka napne, da da svoj glas: osel zariga, vol zamuka, raca zago-gotii, mačka srdito zamijavka. pes zagrči in zalaja in vsaka druga stvar sc oglasi po svoje. Nastane tako grozovit hrup okoli hiše, da sc razbojniki hudo prestrašijo, popuste večerjo, zbeže iz hiše in se poskrijejo daleč po gozdu.

Tačas pa so živali stopile v hišo, se najedle vsega dobrega in sc lepo okrepčale. Potem so šle k počitku. Petelin je zlezel v dimnik, mačka je počepnila na ognjišče, pes se je raztegnil pod mizo, raca sc jc spravila v čebrič napolnjen z vodo, osel sc jc zavalil na tla pri vratih, vol je polegnil nedaleč ob steni in vsaka druga žival si je izbrala svoj količek. Ko so že vse pospale in se jim je že lepo sanjalo, se je pri¬tihotapil eden razbojnikov k hiši in pokukal skozi okno, da bi videl, kaj in kako je notri, in če je še mogoče povečerjati. Ker je vse temno in tiho, rahlo odpre vrata in stopi naravnost k ognjišču, da zaneti ogenj. Ko se približa, zagleda kakor dva tleča oglja in začne hitro pihati vanje. Pa so bile le mačje oči. Mačka jezno skoči na noge in ga opraska. Hudo ga zaboli in nehote vzdigne oči proti dimniku. Prav ta trenutek pa spusti petelin nizdol kokošjak, ki mu oblati oči. Zato pohiti k čebriču, da se umije. Kar sc zbudi raca, silno vztrepeče v vodi s perutmi in ga vsega oškropi. Popade za brisačo, da se obriše, pa ga ose, ki so sc bile skrile k počitku med gube brisače, jezno na¬padejo in opikajo. Odskoči od brisače k mizi in stopi psu na rep. Pes — ne bodi len ga hitro popade za nogo in ga okolje. Prestrašen se vrže k vratom, pa sc zaleti v osla, ki ga tako krepko brcne, da pade volu na glavo. Vol razsrjen ga kar z rogmi vrže skozi vrata. Tako obleži nesrečni razbojnik ves pobit pred hišo. Spravi se na noge in odide proti tovarišem, ki so se že tudi vračali.

Videč ga tako prestrašenega in zdelanega se mu začnejo smejati in rogati. On pa jim reče: »O, ne smejte se, prijatelji! Po menije! Grozno sem kazno¬van in tudi vam sc bo tako godilo, če se vrnete v hišo. Vse hudo jc nad nami, ker smo že toliko zla storili. Ko sem stopil v hišo, sem hotel najprej zanetiti ogenj in začel sem pihati v žerjavico, pa mi neka spaka obličje razpraska; vzdignem kvišku oči, pa mi jih neki zlomek zalije z malto: hitim se umivat, pa me škrat, ki je čepel v čebriču, vsega oškropi; grem k brisači, da sc obrišem, pa je bila vsa pretkana z iglami; skočim k mizi, pa me popade satan s kleščami za nogo; vržem sc k vratom, pa me neka hudoba tako hudo brcne, da priletim samemu vragu na rogc, ta me pa kar skozi vrata zabrusi. In zdaj sami vidite, kakšen sem. Po nas je, vam pravim, po nas! Bežimo, da se nam še kaj hujšega ne zgodi!«

Na te besede so se razbojniki vsi prestrašeni obrnili, zbežali in se razpršili na vse kraje, da o njih ni bilo nikoli več slišati v naši deželi. Vse to pa zaradi botra petelina, bog mu daj zdravje! Živali pa so se odpravile dalje po svetu."
živalske	Gad in belouška	Gad je bil žejen in je prišel k studencu pit, belouška pa mu je branila in mu vodo prepovedala. Dolgo sta se prepirala in besedovala, oba sta se razvnela in si čez tri dni napovedala boj. Ko so to zvedele žabe, ki so bile belouški gorke, so šle gada podpihovat in mu obljubile svojo pomoč. Tretji dan se pričneta gad in belouška hudo bojevati. Žabe priskačejo in po svoji navadi z regljanjem gadu pomagajo. Gad v boju zmaga in nato žabe ozmerja, češ da mu niso pomagale, kakor so mu bile obljubile. Žabe pa mu odgovore: »Saj smo ti pomagale: naša navada je namreč pomagati samo z glasom in ne drugače.« Kdor samo z glasom pomaga, malo pomore.
živalske	Gosposka in poljska miš	Bili sta dve miši: gosposka in poljska. Gosposka miš je živela v veliki hiši v mestu. Tam je bila bogato založena shramba. Miški sc je večkrat posrečilo, da sc je pritihotapila vanjo in se dodobra najedla raznih dobrot. Zalo je bila gosposka miš tudi lepo rejena in njena dlaka sc je lepo svetila. Poljska miš je živela na polju zunaj mesta in se je skromno preživljala. Kar naprej jo je trla revščina. Zato je bila drobna in suha. Nekega dne se je gosposka miš odpravila na obisk k poljski miši. Ko je prišla v polje, je videla, kako reven domek ima poljska miška v primerjavi z njenim. Pa tudi hranila se je zelo skromno. Zato jo je povabila s seboj na svoj dom v mesto. Češ, tam bo imela vsega na pretek. Poljska miš je privolila in šla z njo. Poljska miš je živela na polju zunaj mesta in se je skromno preživljala. Kar naprej jo je trla revščina. Zato je bila drobna in suha. Nekega dne se je gosposka miš odpravila na obisk k poljski miši. Ko je prišla v polje, je videla, kako reven domek ima poljska miška v primerjavi z njenim. Pa tudi hranila se je zelo skromno. Zato jo je povabila s seboj na svoj dom v mesto. Češ, tam bo imela vsega na pretek. Poljska miš je privolila in šla z njo. Ko sta prispeli na dom gosposke miši, jo je prijateljica odvedla v shrambo, ki je bila ravno tedaj na stežaj odprta. Rekla ji je. naj si privošči, kolikor ji srce poželi. Res je bilo v shrambi vsega v izobilju: celi hlebci sira, veliki kosi slanine, smetana in druge zapeljive stvari. Toda kar celega hlebca sira ali velikega kosa slanine poljska miška ni marala načeti, ker se ji je zdelo to zanjo preveliko in preveč. Pa je v enem kotu zagledala majhen košček slanine. Odhitela je tja. Gosposka miška pa ji je zaklicala in jo posvarila, naj se tega nikakor ne dotakne, ker je to vaba na pasti. »Joj, ta nesrečna past!« je vzdihnila uboga miška. Poljska miška se je povzpela na polico. Vtem pa je vsa razjarjena pridivjala v shrambo gospodinja z metlo v roki ter robantila, da bo v shrambi vse premetala, samo da dobi in pobije požrešne miši. Gospodinja je mahala in žugala z metlo, da je bilo groza. V nenehnem strahu se je miška stisnila v kot, se stresla in vzdihnila: »Joj, ti hudobni ljudje!« Da bi se čutila bolj varno, je miška splezala na najvišjo polico. Med plezanjem pa je — Oj, smrtni strah! — zagledala skozi lino velikega mačka, ki se je leno pretegoval na hodniku. Zdel se ji je še večji in strašnejši, kot pa jc v resnici bil. Od groze jc kar odrevenela. Naredila se jc prav majhna, kot bi zlezla sama vase. Komaj komaj je spravila iz sebe: »Joj, ta krvoločni maček!« Ko je »vihar« v shrambi pojenjal in se je besna žcnščina odstranila, je poljska miška izkoristila prvo priložnost, da je »muknila skozi priprta vrata v zlato prostost. Proč iz mesta, proč iz takega obilja! Bežala je in bežala, kolikor je le mogla. Na smrt utrujena je pritekla v svoj skromni domek. Ko se je malo umirila, je nekoliko pomodrovala in prišla do prepričanja: Bolje se je otepati z revščino in živeti varno, kot pa imeti vsega v izobilju in biti v večnem smrtnem strahu!
živalske	Hrast in želod	Več sto let star hrast je stal na zelenem travniku. Veliko težav je doživel svoje dni na svetu. Strašna moč viharjev se je mnogokrat zaletavala z vso silo v kosate veje in zmeraj se je ponosno branil; toča in mraz sta mu večkrat prizadela hude muke. mnogokrat se je topil v solzah in trepetal v mrazu. Zdaj ga tlači starost, veja za vejo ovene, odmre in se posuši, le še malo življenja čuti v deblu. Gospodar je že pred letom izrekel sodbo nad njim, da ga bo posekal. Zadnje leto svojega življenja zbere že vse slabotne moči in obrodi še nekaj želodov. Zlasti en želod neguje zelo skrbno, ker želi, da bi lepo dozorel, padel v zemljo in podedoval njegov prostor. Nekega jesenskega dne mu takole govori: »Ljubi sinko! Z menoj bo skoraj pri kraju. Ie malo življenja čutim še v starih žilah. Polašča se me velika slabost, nič več se je ne morem ubraniti. Skoraj bo po meni. Toda pomni! Mojc mrtvo truplo bo vzlic temu ostalo v časteh. Razklali ga bodo na kose, stesali v doge in naredili sode. V sebi bom hranil žlahtno vinsko kapljico in še dolgo let bosta slovela moja čast in dobro ime. Če hočeš, da se bo tudi tebi kdaj tako godilo, ne bodi prevzeten in ne hodi blizu svinj. Te so tvoji najhujši sovražniki. Če te dobe, te bodo pohrustale in drevesa iz tebe nikoli ne bo. V zemljo moraš priti, če hočeš očetu enak bili in dočakati stare dni.« Tako je govoril stari umirajoči hrast svojemu sinu — želodu, ker mu je otrokova sreča delala velike skrbi. Želod pa se je očetovim besedam posmehoval in si na tihem mislil: »Kaj neki starček blodi; se že pozna, da se mu od starosti možgani kisajo. Dovolj sem pameten in vem, kaj mi je potreba. Ne maram za prazne čenče.« Vtem je zapihal veter. Želod se je na veji prevzetno zibal, se izluščil iz skledice in treščil na tla. Svinja je zaslišala škrebet, privihrala in ga požrla. Otroci! Spoštujte starše in ne zametujte njihovih zlatih besed!
živalske	Lemberški godci	Živel je njega dni osel, ki je do svojih starih let zvesto služil svojemu gospodarju. Njegov gospodar je pa bil brezsrčna duša in namesto da bi zvestemu oslu privoščil na stara leta potrebnega počitka in polne jasli, ga je zapodil kar meni nič tebi nič iz svojega hleva ter kupil mlajšega osla. »Taka je torej hvaležnost tega sveta!« je vzdihnil žalostno stari osel ter se odpravil s krvavečim srcem po svetu. Dolgo je premišljal ubogi sivec, kam bi šel in kaj bi začel. Slednjič mu pade izvrstna misel v glavo. Ves oveseljen pravi samemu sebi: »Za godca pojdem v mesto Lemberg. Moj glas je lep in močan, Lemberžani pa so vsi jako muzikalični ljudje. Radi me bodo poslu« šali in mi tudi radi kaj vrgli, da se bom preživel.« In naš osel se je res takoj napotil proti Lembergu. Na poti sreča psa in ga vpraša, kam je namenjen. »E, bogme,« zajavka kuže, »še sam ne vem, kam me vede pot. Povej mi, ljubi osel, je li to pravično, da me je gospodar zapodil, ko sem mu vendar dolgo vrsto let tako zvesto čuval hišo, da se najpredrznejši tat ni upal nikoli priti blizu? In ko sem se nekaj časa obotavljal, mi je gospodar zažugal kar s kamenjem. O, prijatelj oslovski, ti ne veš, kako je meni hudo!« »I, kaj ne bi vedel.« pravi osel, »saj se je meni do pičice tako zgodilo.« Sedaj rudi osel pove psu svojo žalostno zgodovino in hitro se domenita, da si gresta skupno kot godca v Lemberg služit kruha. Ko tako nekaj časa hodita, srečata mačko, ki je počasi in s sklonjeno glavo stopicala proti njima. »Hej, teta muca,« zakliče pes. »kam pa tako žalostna?« »Čemu me vprašuješ,« zagodrnja mačka, »ko še sama ne vem, kam. Vem le toliko, da sem mnogo let svojemu gospodarju prav pridno davila miši in pod« gane. Sinoči pa, ko sem čepela pod pečjo, je dejal gospodar svoji ženi: »Slišiš, stara, mačko bo treba ubiti. Stara je in dolgo ne bo več za rabo. Saj sta sedaj že njena mlada dva mucka toliko velika, da jo bosta lahko nadomeščala.« — Lahko si mislita, s kolikim strahom sem jo takoj sinoči popihala od nehvaležnih ljudi. Ho» dim že vso noč, a sedaj me vidita tukaj.« »Le potolaži se, muca, in pojdi z nama,« reče osel. »Ti znaš gosti bolj kakor midva oba, le kar med godce se vpiši in bodi brez skrbi! Se bomo že kako preživeli.« Mačka je šla z njima. A niso hodili dolgo, ko srečajo petelina. »Kam pa vi, striček petelinček,« ga vpraša muca. Petelin se ustavi in začne tožiti: »Slabo se mi godi, ljubi moji, jako slabo. Do svoje starosti sem služil svoji gospodinji tako vestno, kakor nihče drugi. Na izročene mi pute sem pazil tako zvesto, da se v dolgih letih mojega službovanja ni izgubila niti ena. Danes zjutraj pa, ko sem klical svoje pute k zajtrku, sem čul, kako je rekla gospodinja svojemu možu: »Janez jutri je tvoj god. Zakoljem petelina in ti ga prav okusno pripravim za vezilo. Petelin je star in ni ga več škoda!« — Hej. tako s pa nismo zmenili, sem si mislil ter odkuril po svetu. Vidite, prijatelji, to je hvaležnost!« Osel, pes in mačka vzamejo z veseljem tudi petelina v svojo sredo ter korakajo res kakor godci proti mestu lemberškemu. Še preden so dospeli v mesto, jih jc dohitela noč in primorani so bili iskati si prenočišča v samotnem, napol podrtem gradu, v katerem so imeli razbojniki svoje skrivališče. Razbojniki so bili isti večer vsi doma. Sedeli so okrog bogato obložene mize ter se izvrstno zabavali. Osel pristopi tiho k oknu in pokuka v sobo. In ko vidi. da so pijani razbojniki jako dobre volje, pravi svojim tovarišem: »Veste kaj, prijatelji, jaz mislim, da storimo najbolje, ako prej, preden poprosimo to pijano drhal za prenočišče, tu pod oknom zagodemo lepo poskočnico!« Oslov predlog je bil vsem po volji. Kakor bi trenil, skoči pes na osla, mačka na psa, na mačko petelin, in zdajci vsi naenkrat zarjovejo, kolikor jim le more iz grla, osel svoj »i-a-i-a«, pes »hov-hov-hov«, mačka »mijav-mijav« in petelin »kikeriki«. Pijani razbojniki so se te čudovite godbe tako prestrašili, da so na mah poskočili izza mize ter bežali iz grada, kakor bi streljal za njimi. Naši godci pa so zmagonosno odšli v grad ter se vsak po svoje imenitno pogostili. Osel se je zaril v polne svisli ter se po dolgem času zopet enkrat do sitega najedel sladke mrvice. Pes in mačka sta hitela v kaščo, kjer so viseli ogromni in brezštevilni kosi svinjskih gnjati, plečet, reber in še mnogo drugega mesa, zlasti raznovrstne divjačine. Petelin je pa kmalu iztaknil polno žitnico ter se do dobrega nazobal zlate pšenice. Ko so se temeljito pokrepčali, so se odpravili počivat Mačka, ki ljubi gorkoto, je zlezla v peč; pes v hišo pod klop, osel, ki je bil že od mladosti navajen gnoja, se je zleknil na gnojišče, petelin je pa kot čuvar počepnil na okno. Ko so se razbojniki po begu iz gradu, globoko v gozdu, nekoliko oddahnili in zopet vsi srečno sešli, je predlagal njihovi glavar, da bi bilo vendarle dobro, ako bi šel kdo izmed njih nazaj v grad pogledat, kakšne so pravzaprav one pošasti, ki so tako strahovito tulile. Obenem naj bi se pa tudi prepričal, ali je razbojnikom sploh še kdaj misliti na vrnitev ali ne. Dolgo si ni upal nihče na ta nevarni posel. Slednjič se pa vendarle eden opogumi ter gre z velikim strahom oprezno proti gradu. Ko pride v grad, so naši godci že vsi sladko spali. Razbojnik bi rad napravil luč. Gre v kuhinjo, odmakne pokrov od pečice in zagleda v njej dva žareča oglja. Brž pritisne zraven žveplenko, da bi jo užgal. Ali — joj — to nista bila žareča oglja, ampak mačkine oči so bile, ki so se v temi svetile. Mačka je zaradi zbodljaja v oči vsa zbesnela. Skočila je na razbojnika ter ga neusmiljeno opraskala. Razbojnik je od bolečin kar tulil ter bežal v sobo, a tu ga je kuže prav pošteno pograbil za bedro. Zdajci razbojnik še bolj zarjovc ter hiti vun. Ko na dvorišču išče izhoda, potegne veter ter mu odnese klobuk na gnojiščc. Razbojnik leti po klobuk, a v tem, ko hlasta po klobuku, zagrabi tudi za dlako na oslovski nogi. Osel, ves nevoljen, da ga nekdo drami iz sladkega spanja, brcne z vso močjo razbojnika, ki se zvrne kakor je dolg in širok po tleh. Dolgo je trebalo, da se je razbojnik pobral ter taval spet proti gozdu. Ko je bil že na cesti, mu je zletel na glavo petelin ter mu v zasmehljivo slovo glasno zakikirikal. Razbojnik je bolj mrtev kakor živ prilezel do svojih tovarišev. »Ljubi moji,« je huknil z votlim glasom, »ako mi daste tristo gradov, se ne vrnem več v naše dosedanje bivališče in le čudež je, da me še živega vidite. Le poslušajte! Ko sem stopil v kuhinjo, me je gospodinja prav po mačje opraskala. Bežal sem v sobo, a tam me je nekdo z železnimi kleščami tako vščipnil za bedro. da mi je gotovo odtrgal celo pest mesa. Seveda sem potem hitel, četudi z največjo težavo, iz sobe, a glej spaka. veter mi je odnesel klobuk na gnojišče. Ko sem šel pobirat klobuk, me je neke čudne vrste velikan z debelim kolom tako telebnil, da sem padel in izgubil zavest. Ko sem se zopet zavedel, sem vstal ter odkrevljal ves polomljen od zakletega kraja. Tedaj mi je nekdo skozi okno vrgel tako težak kamen na glavo, da je zaradi silne teže kar zapel. O, prijatelji moji, nikdar več, nikoli več nazaj!« Razbojniki so od silnega strahu kar zijali in takoj sklenili poiskati si drugo skrivališče. Osel, maček, pes in petelin so pa v bivšem razbojniškem skrivališču v vsej obilnosti srečno preživeli svoje stare dni.
živalske	Lisica in mačka	"Po lozi sta hodili lisica in mačka in se prepirali, katera ima več pameti v glavi.

Pravi lisica: »Oj mačka, zbiraj pamet!«

Vpraša mačka: »Hej, lisica, koliko pameti imaš ti?« Se pobaha, lisica: »0j, jaz je imam devet vrst!« Mačka pa reče: »Jaz pa samo dve: gor in dol.«

Prideta v globoko drago. Na dnu te drage je rastla visoka jelka. Zalajali so lovski psi in obkolili kotanjo. Mačka — smuk na jelko. Tam je veselo predla in se smejala lisici, ki so jo gonili lovski psi:

»Hej, lisica, pomagaj si s svojimi deveterimi pametmi! Bolje ti morajo služiti, kakor meni — dve!«"
živalske	Lisica in polž	Nekega vročega popoldne je ležala lisica ob robu gozda. Kar je zagledala polža, ki je lezel mimo nje. Hitro ga je ogovorila : »He, stric, vi ste pa kaj počasni!« »Staviva, kdo bo prej v dolini, ti ali jaz!« je odvrnil stric slinar. »Dobro, staviva!« mu je pritrdila lisica z zaničljivim posmehom. Polž je takoj nastopil pot v dolino, lisica pa, v svesti si gotove zmage, je se nekoliko poležala. To priložnost je izrabil zviti polž, zlezel je in se prislinil lisici na rep. Šele proti večeru se je lisica leno dvignila in odkorakala v dolino — s polžem na repu. Mislila je, da bo kaj kmalu dohitela polža. Toda kako seje začudila, ko polža ni bito nikjer. Misleč, daje ubral kakšno krajšo pot in da vendar utegne res biti že v dolini, prične stopati hitreje Ko pa ga. prišedši v dolino, tudi tukaj ne dobi, se obrne proti gozdu in zaničljivo zakliče: »He, stric počasnež. kje ste pa ostali?« Polž, ki je medtem zlezel lisici z repa, se mogočno oglasi: »Pol ure vas že čakam, strina!« Lisica se je začudeno obrnila in zagledala strica slinarja. ki je stal za njo. Osramočena je zbežala v gozd, ker je izgubila stavo s polžem.
živalske	Lisica, volk in medved	"Lisica se odpravi na lov, a sreča jo ukani, da v logu in gozdu ne dobi niti trohe za pod zob. Lačna leže na pot ter hira in umira. Še enkrat odpre oči in zdajci vidi prihajati volka in medveda, ki bratsko obirata jelenovo kračo. Ta pogled lisico predrami in poprosi ju za kračo. Volk in medved se je usmilita in ji jo dasta. Ko jo poje in zopet zaživi, ji podasta taco in skleneta z njo večno prijateljstvo in druščino. Nato se vsi trije pobratimi vzdignejo in gredo skupaj na lov.

Bilo je zvečer. Nedaleč od poti je stal uljnjak, medved stopi bliže in ukrade panj, ki je tehtal svojih trikrat trideset kilogramov. Kaj tako žlahtnega že davno niso dobili. Sklenili so tedaj shraniti panj za medvedov god. Medvedov god je namreč takrat, ko postanejo medvedove hruške rdeče. Pošten volk naloži med na rame in ga nese daleč v brlog. Tam ga zakoplje v globoko jamo.

Ko se volk vrne, mora priseči, da panja nikoli prej ne bo obiskal, dokler ne pride medvedov god. Prekanjena lisica pa je šla po stranskih poteh za volkom in si dobro zapomnila, kje je zakopana strd. Po bližnji stezi je odhitela tako naglo nazaj, da nihče ni vedel, kam je šla in zakaj. Medvedu in volku so se že sline cedile, kadar sta se spomnila na god. Tudi njej so se cedile, pa ona si je vedela pomagati.

Pobratimi so prebivali pod zemljo, drug blizu drugega, vsak v svojem brlogu. Kadar je bilo treba iti na lov, je medved zatulil in zdajci so se vzdignili in vsi skupaj zdirjali po svojih opravkih. Nekega dne pa se lisica brani iti in pravi, da je za botro povabljena. Tovariša ji verjameta in gresta sama. Lisica pa jo odkuri čez laz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, dokler je zarja ne prežene.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Začetek«, odgovori lisica in pristavi, da je drugi dan zopet povabljena za botro. Tovariša ji verjameta in gresta drugi dan sama na lov. Lisica pa odhiti čez laz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, dokler je zarja ne prežene.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Jedek,« odgovori lisica in pristavi, da je drugi dan spet povabljena za botro. Tovariša ji verjameta in gresta drugi dan sama na lov. Lisica pa odhiti čez alz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, da ostaneta le še dva kosa. Ta dva vzame s seboj, odhiti zopet nazaj in ju skrije globoko v svojem brlogu.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Skor Snedek,« žalostno odgovori lisica in ne pristavi več, da je drugi dan zopet povabljena za botro. Od zdaj se vsak dan zopet vsi trije vzdignejo in love, dokler medvedove hruške ne dozore. Zdaj pa reče medved volku iti po panj, da praznujejo god.

Volk gre, odkoplje zemljo in ne najde drugega kot prazen panj. S tem sporočilom se vrne, a medved ne verjame in še enkrat gresta oba v brlog. Lisica pa ta čas izkoristi, vzame tista dva kosa medu, dene enega v volkov, drugega pa v medvedov brlog in kuka potem tako nedolžno iz svoje luknje, kot bi bila bogve kaj poštenega naredila.

Medved in volk prideta domov in z velikim vpitjem dolžita lisico tatvine. »Nič brez prič, ljuba brata! Jima odgovori tatica. »Vse je treba dokazati, preden se govori. Preiščita po brlogu, in če najmanjši dokaz najdeta, me na mestu pretrgajta!«

»Tega nama ni treba velevati,« pravita, »bova že tako storila.« S temi besedami stopita v brlog, iščeta in iščeta, pa ničesar ne najdeta.

Sladko se jima lisica smeji in pravi: »Zdaj pa pojdimo tudi k vama, ki se delata tako poštena.« Vsi trije gredo k volku in medvedu in v obeh brlogih nejdejo kos medu.

Kdo je bil zdaj tat? Medved in volk sta bila tiho, le čudno se jima je zdelo, kako je mogoče ukrasti in vendar ne poprej videti in pokusiti.

Zopet gredo vsi trije na lov. Šli so po cesti: medved spredaj, volk za njim, lisica zadaj. Sreča jih pes, ki je nesel kos slanine. Volku in medvedu se zdi za malo, da bi ga nadlegovala. Lisica si pa misli:»Vse utegne priti prav,« skoči in vzame slanino psu ter ne gre več dalje. Volk in medved pa prideta na razpotje: prvi krene na levo, drugi na desno. Volk pride do konj, ki so se pasli brez pastirja, in hoče takoj enega raztrgati. Toda žrebci staknejo glave skupaj, stopijo v krog in bijejo tako strašno okoli sebe, da volk nič ne opravi. Ker je lačen, se vrne in se misli pokrepčati s slanino, ki si jo je prisvojila lisica.

Medved je šel na desno, prispel do črede volov in jo napadel. Pa se opeče tudi on. Voli staknejo zadnje konce skupaj, stopijo v krog in sujejo tako nadležno z rogovi, da tudi medved nič ne opravi. Ker je lačen tudi on, se vrne in se hoče poživiti s slanino, ki jo je bila lisica dobila v pest.

Volk in medved prideta skoraj ob istem času do lisice in jo poprosita slanine. Sicer se brani in izgovarja, a tu ne more uporabiti svojih zvijač. Mora jima prepustiti rop, vsakemu pol, sama pa ostane lačna.

Zdaj je sklenila lisica, da bo odslej hodila sama na lov in da se bo nad tovarišema hudo maščevala. Šla je k volku in mu povedala, da je rekel medved, da ga bo raztrgal, če se ne bo bolje zadržal. Nato je šla tudi k medvedu in mu povedala, da je volk rekel, da ne bo več iskal živeža takemu lenuhu.

Zdražba je bila storjena in volk in medved sta šla jezna narazen. Lisica pa pelje volka do jezera in mu pokaže v njem luno, rekoč:»Poglej, bratec, kakšen kos sira je tam. Popijva najprej sirotko in potem prigrizniva sir.«

Volk jo uboga in pije in loka vodo, da bi prišel do lune – sira. Ker ne odjenja, se razpoči. Lisica pa, ki je pomakala le jezik, jo odkuri in se smeji, da se je maščevala nad volkom.

Potem poišče medveda in se mu pridruži. Pelje ga na hrib in mu pokaže nekoliko niže veliko skrinjo. »Glej, bratec, » pravi, »tu je panj, da še svoje žive dni nisem videla večjega. Več kot svoje tri cente mora tehtati med v njem.«

Med začne mikati medveda, ki reče: »Tisti človek, ki stoji tam spodaj, ga je moral ukrasti. Moram pohiteti, da mi ga ne odnese.«

Zapodi se po hribu in plane nad skrinjo. Toda skrinja ni bila panj, temveč past za medvede, tisti človek pa ne tat, ampak lovec. Zadrgne locen*, medved je ujet in ne more ganiti.

Lisica pa zbeži proč in se smeji, da se je maščevala tudi nad medvedom. Od tedaj pa hodi in lovi sama brez pobratimov in tovarišev."
živalske	Miška, ptička in klobasa	"Pred davnimi časi so miška, ptička in klobasa pričeli svojo navezo in pričeli tudi stanovati skupaj. Zelo dolgo jim je šlo odlično; živeli so v velikem udobju in uspeli svoje zaloge znatno povečevati. Naloga ptičke je bila, da je dnevno poletela proti gozdu in poskrbela za kurivo; miška je prinašala vodo, klobasa pa se je lotila kuhanja.

Ko pa nam gre prelepo, pričnemo vedno hrepeneti po nečem novem. In tako se je po določenem času ptička nekega dne prijatelju ptičku prav na veliko pohvalila, kako odlično imajo urejeno v njihovem gospodinjstvu. Prijatelj ptiček pa je prhnil in mu rekel, da je le ona tista, ki postori vse trdo delo, medtem ko sostanovalca doma uživata na njen račun. Ker ko je miška zakuril in prinesla vodo, je lahko počivala v svoji mali sobici in ostala tam vse do takrat, ko je bilo potrebno pripraviti mizo. Klobasa je morala le gledati v lonec in paziti, da se hrana dobro kuha in ko se je bližal čas kosila, se je le vrgla v enolončnico ali se povaljala med zelenjavo trikrat, štirikrat in to je bilo vse, hrana je bila tako namaščena in osoljena pripravljena za postrežbo.

Ko je ptička prišla domov in odložila svoje breme, sta se sostanovalca usedla k mizi in ko sta končala z obrokom, sta lahko vse do jutra spala: verjel bi, da je to prav lagodno življenje.

Pod vplivom teh opomb je ptička naslednje jutro protestirala in ni hoteal prinesti lesa, sostanovalcema je povedala, da je že predolgo njuna sužnja in da sta jo s to kupčijo prinesla okoli ter da je skrajni čas za spremembo in drugačno razporeditev dela med njimi. Vsaka prošnja in moledovanje miške in klobase je bila odveč. Ptička je vztrajala pri svojem in spremembe so bile neizogibne. Tako so žrebali in določili, da bo les prinesla klobasa, miška bo kuhala in vodo bo zdaj prinesla ptička.

In kaj se je zgodilo? Klobasa je pričela z iskanjem lesa, ptička je zakurila in miška je pristavila lonec, tako sta zadnji dve čakali, da se klobasa vrne z lesom, ki ga potrebujejo za kosilo naslednji dan. Ampak klobase dolgo ni bilo in postalo jima je prav nelagodno, zato se je ptička odločila, da jo poišče. Ni še letela dolgo, ko je srečala psa. Ta je srečal klobaso, si jo vzel za svojo in jo seveda pogoltnil. Ptička se je psu pritožila in ga obtožila kraje, ampak vse, kar je rekla je bilo zaman, saj ji je pes odgovoril, da nima nobenih pravic do klobase, ker jo je našel in zato je njena usoda v njegovih tačkah.

Pobrala je les in nesrečna odletela domov. Povedala je miški vse, kar je videla in slišala. Obe sta bili zelo nesrečni, a vendar sta se dogovorili, da bosta iz tega potegnili najbolje, kar lahko in vseeno ostali sostanovalki.

Tako je ptička pripravljala mizo, miška je pazila na hrano in si le želela, da bi jo lahko pripravila tako dobro, kot je to znala klobasa, ko se je pomešala med zelenjavo, jo solila in namastila. Tako je tudi sama skočila v lonec, a še preden je dosegla njegovo dno, se je poslovila od svojega kožuščka. Od takrat naprej ji dlake nikoli več niso zrasle.

Ptička je prišel, da bi postregla hrano, a kuharja ni bilo nikjer. V paniki je odvrgla les povsod po tleh in klicala naokoli, iskal, ampak kuharja ni bilo nikjer. Prestrašena, opečena miška je bila že daleč, daleč stran. Kar na lepem pa je les, odvržen povsod okoli, zagorel. Ptička se je trudila, da bi ga pogasila, a ji je vedro padlo v vodnjak. Hiša je za vedno zgorela. Ptička je prestrašeno odfrčala stran in z miško se nikoli več nista srečali."
živalske	Mojca Pokrajculja	"Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice.

»Kdo je zunaj?« je vprašala.

»Jaz sem, lisica. Oh Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!« je javkala.

Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!«

»Šivilja sem,«je odgovorila lisica.

Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo: »Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.«

»Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček.

Iz spanja jih je spet zbudilo javkanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved, zmrznem, če me ne spustiš k sebi.«

»Kaj pa znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja.

»Čevljar sem,« je odgovoril medved, Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.

»Danes pa res vso noč ne bo miru,« se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova začula trkanje in tarnanje.

»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!«

»Kdo pa si in kaj znaš,« je vprašala gospodinja.

»Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač,« se je glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane.« Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.

Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih razklal in vse lepo otrebil, med pa očistil in spravil v lonec. Skuhali so si večerjo in legli počivat.

Ponoči je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa trebuh boli!«

Mojca Pokrajculja ji je rekla: »Pojdi v kuhinjo in si skuhaj kamilic!«

Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica že zopet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si gre skuhat kamilic. Lisica je tako šla trikrat v kuhinjo kuhat si čaja. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja spravila med in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala.

Zjutraj je Mojca Pokrajculja odredila vsem delo, lisici pa je rekla: »Šiviljčka, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dlje poleži, da se spočiješ!« V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir: »Ti si strd polizal!« »Jaz ne, pač pa ti!« In tako naprej so se obdloževali. Mojca je določila: »Tat je bil domačin, nihče drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zapahnjena.«

Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: »Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze nazaj, in kapal mu bo iz ust.«

Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala. Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se bili namreč medtem zbudili ter opazili, da se zajčku cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno poditi. Zajček je bežal in si polomil prednje noge, šele potem se mu je posrečilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrčkom. Zajčku pa niso več zrasle prednje noge in zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega."
živalske	Od kdaj ima zajček kratek rep	"Prvi vinograd je prekopal in z vilami zasadil sam volk, ki je povabil na delo lisico in zajčka. Za oba kopača pomagača je pripravil sladko južino: zvrhan lonec meda.

Vsi trije so pridno delali. Lisico pa je zamikalo, da bi še pred južino pokusila strd. Obrnila se je od dela proti bližnji lozi in zabavkala: »Hoj, hoj!«

»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.

»Na botrinjo me kličejo!« se je zlagala lisica

»Pa pojdi!« je odvrnil volk.

»In kmalu se vrni na delo,« je dodal zajček.

In lisica je odšla pod grm, kamor je volk skril lonec z medom. Nalizala se je sladke strdi ter se vrnila k volku in zajčku.

»Kako ste krstili?« se je zaradovedil volk.

»Pričetek!« se je zahihitala lisica.

»Ste dobro jedli, botrica?« je vprašal še zajček.

»Dobro in sladko,« je zahinavčila lisica.

In kopali so dalje. Kmalu pa se je lisica spet obrnila proti lozi in zabavkala: »Hoj, hoj!«

»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.

»Na botrinjo me kličejo, » je odgovorila lisica.

»Pa pojdi!« je privolil volk.

»In skoraj se vrni,» je prikimal zajček.

Lisica je odšla. Ko pa se je vrnila, je na vprašanje, kako so krstili, odvrnila: »Osredek!«

Ko pa je lisica v tretje odšla z dela in polizala ves med iz lonca, sta volk in zajček, utrujena od težkega dela, zaspala. Zvitorepka se je vrnila k njima in s preostanki medu spečemu zajčku namazala gobček. Potlej je zaklicala: »Pokonci, zaspanca!«

»Oho, si že nazaj? Kako ste krstili?« je zazehal volk.

»Dokonček!« se je zahihitala lisica.

»Ste dobro jedli?« je vprašal zajček in si otiral krmežljavčke.

»Dobro in sladko,« se je oblizovala lisica.

»Kaj pa ti kumek, ali nam ne boš privoščil južine?« se je obrnila k volku.

»Saj res,» je pokimal volk. »Poldne je in čas je da obedujemo.«

Potlej je planil pod grm v bližnji lozi, kamor je bil skril lonec z medom. A vrnil se je s praznim loncem in jezljivo zarenčal: »Nekdo je polizal med. Oh, če bi le vedel, kdo je tat, raztrgal bi mu vrat!«

»Zajček je polizal med, ko si ti spal, kumek volk.«

»Jaz ga že nisem, res ne!« se je branil zajček.

»Oh, kaj bi le lagal, saj imaš še zdaj gobček namazan z medom!«

Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da bi mu raztrgal vrat. Zajček pa jo je ucvrl v dir, da se je kar prašilo za njim. Volk pa za njim. Ujel je zajčka za rep ter mu ga odgriznil, a uhitel ga ni, da bi mu pregriznil vrat.

Od takrat je zajček – kratkorepec."
živalske	Ptica, lisica in pes	Nekoč si je napravila ptica na grmu gnezdo in pričela nesti jajca. To zapazi lisica in si misli: »Aha, to bo lep zajtrk!« A jo je pustila, dokler ni znesla vseh. Potem pride lisica k ptici, ki je na grmu prepevala, in jo pozdravi: »Dobro jutro, botra! Kako si lepa in kako lepo prepevaš! Meni pa so še bolj všeč tvoja jajca; pojesti jih hočem. «Ptica to sliši, se nasmeji in pravi: »Oj, oj, slabe pameti si! Jajc se ne boš najedla. Počakaj, da bom izlegla mlade in jih odhranila; tedaj pridi in pojej mlade in mene.« Ptica določi lisici še dan. To je bilo lisici všeč in vesela gre dalje. V tem pa ptica naprosi nekega lovskega psa in mu obljubi dobro pečenko, če ujame lisico. Pes se nasmehne in pravi: »Dobra sreča! Veš kaj, ti ptica! Ko pride lisica, se skrijem za bližnji grm, ti pa jo prosi, naj ti dovoli zapeti še zadnjo pesem. Tedaj sedi na plot in zapoj. To mi bo znamenje, da skočim in ujamem lisico.« Ko pride čas, se lisica približa grmu. Ko zagleda ptico, ji reče: »Sem že tu!« »Dobro!« odgovori ptica. »Kar sem obljubila, hočem in moram izpolniti. Samo to te prosim, da mi dovoliš zapeti še zadnjo pesem.« »No, naj bo; pa le hitro!« odvrne lisica. Ptica sede na plot in zapoje. V tem hipu skoči pes izza grma na lisico, a ta se mu izmuzne iz krempljev. Lisica se spusti v beg, pes pa za njo. Toda lisica smukne v lisičino, pes pa kljub temu ne odneha, temveč jo čaka zunaj. Sedaj se prične pogovarjati lisica takole sama s seboj in pravi nogam: »Moje drage noge, kako ste me ve držale?« Noge ji odgovore: »Zelo dobro. Tako smo hitele, kot bi letele, da nas pes ne ujame.« »Dobro, dobro! Vse hvale ste vredne. — A vi, moja ušesa, kako pa ste vi?« »Zelo dobro. Tako zvesto smo poslušala, če je presneti pes blizu.« »Prav dobro je. A ve, moje bistre oči?« »Ej, tako pazljivo smo gledale, da čim prej zagledamo luknjo.« »Lepo od vas.« Zdaj pogleda še svoj dolgi rep in ga vpraša: »Kako pa si ti kaj, moj dolgi, košati rep?« Rep ji odgovori: »Zelo sem se vlekel nazaj, ker sem se zadeval ob grmovje in robidovje. Pa tudi prav nič bi mi ne bilo žal, če bi me bil pes ulovil.« »Hm, hm,« godrnja lisica, »ti si moj sovražnik. Vse drugo mi je bilo zvesto, le ti si se mi izneveril. Odslej ne boš več z menoj v lisičini. Poberi se ven, moj sovražnik!« In res porine rep iz luknje. Pes ga zgrabi, in potegne lisico iz nje in jo raztrga. Tako si je poplačal svoj trud.
živalske	Slamica, ogeljček in fižolček	"Pri neki hiši je nekoč živela klepetava gospodinja. Vsak dopoldan je hodila po vasi od hiše do hiše in klepetala. Ko je zazvonilo poldan, je pohitela domov, da bi skuhala kosilo za moža. Kajti mož se je vračal domov z dela ves utrujen in lačen in nikoli ni hotel jesti napol kuhanega fižola. Da bi žena hitreje skuhala, je zakurila ogenj na ognjišču kar s slamo.

Nekega dne pa je z ognjišča padla slamica, nanjo je padel ogelček in iz lonca, v katerem je močno vrela voda, je priletel fižolček.

In na sredi hiše so se pogovorili vsi trije — fižolček, ogelček in slamica — da bi bilo zanje najboljše, če bi zbežali prej, kot jih bo žena vrgla nazaj na ogenj.

Počasi so se zmuznili skozi vrata na dvorišče in se za hramom pobrali navkreber.

Ko so prišli do potoka pri Kozjanci, so videli, da je ves narasel zavoljo dežja.

— Zdaj smo pa tam, je rekel fižolček. Kaj naj storimo, da bomo prišli čez potok?

Slamica je malo pomislila, potem pa je rekla: — Jaz se bom vrgla čez potok, vidva pa drug za drugim pojdita na drugo stran in potem potegnita še mene čez.

Fižolček se je hitro prekotalil prvi, nakar je šel še ogelček.

Slamico je speklo, pa je zarjula:

— Hitro, hitro, ker me peče! Ne morem več trpeti! Ogelček je bil prav na sredini, ko se je slama prežgala

in je padla za ogelčkom v vodo. Takrat se je pa začel fižolček na bregu tako smejati, tako smejati, da mu je trebuh počil.

Čez malo časa je prišel mimo krojač Kulvan z Mečakne, ki je šel v Saržento pomerjat obleko. Zaslišal je klicanje na pomoč. Približal se je in zagledal fižolčka, ki je neusmiljeno jokal in tiščal trebuh skupaj, da mu ne bi črevca ven zletela.

K sreči je imel krojač Kulvan s seboj iglo že z nitjo pretaknjeno. A nit je bila bela, fižolček pa rdeč. Ker pa je bila velika sila, ni kazalo čakati, kot narediti šiv od kraja do konca, takšen, ki bo držal.

Od takrat ima vsak fižolček na sredi bel šiv."
živalske	Smreka in lipa	Na jesen se je smreka posmehovala lipi, ki je izgubila liste in ostala gola. Lipa pa ji pravi: »Moji listi so Široki in veliki ter delajo poleti prijetno senco, kamor sede trudni potnik, da se ohladi in si odpočije. Zdaj pa je od dne do dne hladneje in potniku ni treba več iskati sence. Glej, listi bi mi bili zdaj nepotrebni, zato so odpadli. Tvoji vedno zeleni listi pa Človeku ne koristijo ne pozimi ne poleti, ker so tako ozki, da ne delajo sence, v kateri bi se mogel odpočiti truden potnik.« Smreka je na to osramočena molčala.
živalske	Volk in človek	"Pripovedoval je lisjak volku, kako močan je človek : „Ni je živali na svetu, ki bi se mogla protiviti človeku, komaj do se mu ubrani z zvijačami."" — Volk odgovori: „Rad bi poznal človeka, da bi se poskusil ž njim."" — „Ako želiš, pokažem ti ga,"" reče lisjak, „samo jutri zgodaj pridi k meni!""

Drugo jutro na vse zgodaj je bil volk vže pri lisjaku. Lisjak ga pelje na pot, po katerem je hodil lovec vsako jutro na lov. Prvi pride po potu star, doslužen vojak. „Ali je to človek?"" vpraša volk. — „Ne"", odgovori lisjak, „ta je nekdaj bil človek."" Drugi, ki pride mimo, bil je deček, ki je šel v šolo. „Ali je ta človek?"" vpraša zopet volk. — „Ne,"" odgovori lisjak, „ta še le pozneje postane človek."" Tretji, ki pride mimo, bil je lovec s puško dvocevko preko ramena in z lovskim nožem za pasom. Lisjak reče volku: „Ali ga vidiš? zdaj prihaja človek; daj! poskusi se ž njim, jaz otidem ta čas domov v svoj brlog."" Volk se zakadi proti človeku. Ko ga lovec ugleda, reče sam v sebi: „Škoda, da nisem nabasal krogle svinčenke v puško!"" Vender pomeri in ustreli kroglice volku v gobec. Volka je hudo zašegetalo, zakremžil je obraz, ali vender ni izgubil poguma, nego skočil je proti človeku. — Zdajci ustreli lovec drugič. Volk se ne briga za bolečine, nego še dalje se zaletava v človeka. Zdaj potegne lovec nož iz nožnic in udriha po volčji glavi, da se je kri curkoma vlila iz nje in volk tuleč pobegne k lisjaku. „Nu, brate!"" reče lisjak, kako se ti dopada človek; ali si ga zmagal?"" — „Jojmina!"" odgovori volk, „nikoli bi si ne bil mislil, da ima človek toliko moči. Najpred je vzel dolgo palico z ramena, pihnil vanjo, in pri tej priči mi je nekaj čudnega priletelo v obraz, da me je po vsem telesu zašegetalo. Potlej je vzel drugič palico, pihnil vanjo, in zagromelo mi je po ušesih, kakor blisk in grom. In kadar sem prišel prav blizu do njega, potegnil si je rebro iz telesa, ter ž njim udrihal po meni, da me je takoj kri oblila ter bi bil skoraj obležal na mestu."" — „Nič druzega nisi, nego grd bahač,"" odvrne mu lisjak, „ker mnogo si upaš, a storiti ne moreš ničesar."""
živalske	Volk in sedem kozličkov	"Nekoč je živela koza, ki je imela sedem živahnih kozličkov. Imela jih je rada, kot imajo mame rade svoje otroke.

Nekega dne se je odpravljala v gozd po krmo, zato je sklicala vseh sedem in rekla:

""Dragi otročički, pozorno me poslušajte! Šla bom v gozd, zato boste nekaj časa sami doma. Pazite se volka! Če mu uspe priti v hišo, vas bo pojedel s kostmi in kožo vred. Nepridiprav se pogosto zamaskira, zato morate biti še posebej previdni. Če drugega ne, ga bo izdal raskav glas in črne šape.""

""Previdni bomo, mami,"" so rekli kozlički. ""Lahko si brez skrbi.""

Mama koza je v slovo nežno zameketala in se pomirjena odpravila v gozd.

Nedolgo zatem je potrkalo na vratih. Hripav glas je rekel: ""Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mamica se je vrnila in za vsakega ima nekaj lepega.""

Toda kozlički so takoj vedeli, da hripav glas ni od njihove mame. Bil je volk.

""Ne bomo odprli,"" so zaklicali. ""Ti že nisi naša mamica. Ona ima nežen in mehak glas, tvoj pa je globok in hripav. Vemo da si ti, volk!""

Volk je odšel in začel tuhtati, kako bi si zmehčal glas. Potem se mu je posvetilo – kreda! Takoj jo je mahnil k trgovcu, kupil kos krede in jo pojedel. Še sam ni mogel verjeti, kako nežen in mehak je postal njegov glas.

Potem se je vrnil in potrkal: ""Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mamica se je vrnila in za vsakega ima nekaj lepega.""

Toda kozlički so videli njegovo črno šapo, ki jo je položil na okensko polico, zato so zaklicali:""Ne bomo odprli! Naša mamica že nima črne šape. Vemo da si ti, volk!""

Spet mu ni uspelo, toda ni se predal. Skočil je do peka in rekel:""Dobri pek, poškodoval sem si taco. Ker testo blaži bolečine, te prosim, da mi z njim obložiš šapo.

Ko mu je pek s testom obložil taco, se je odpravil do mlinarja: ""Mlinar, posuj mi šapo z malo moke!""

Mlinar si je mislil, da premeteni volk gotovo hoče koga ukaniti, zato je odklonil.

Toda volk je zagrozil:""Če tega ne storiš, te bom požrl!""

Mlinar se ga je zelo prestrašil, zato mu je pomokal šapo. Kaj hočemo, ljudje so pač takšni.

Kmalu potem se je malopridnež že tretjič prikazal pred vrati in potrkal: ""Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mamica se je vrnila iz gozda in za vsakega ima nekaj lepega.""

Kozlički so zaklicali: ""Najprej nam pokaži svojo nogo, da se prepričamo, ali si res naša mamica.""

Volk je položil šapo na okensko polico in ko so kozlički videli, da je bela, so odprli vrata, misleč, da je njihova mama. A ni bila njihova mama – bil je volk!

Na smrt so se prestrašili in se razbežali na vse konce, da bi se poskrili. Prvi je zlezel pod mizo, drugi pod posteljo, tretji je stekel v kuhinjo, četrti se je skril v pečico, peti v omaro, šesti v korito, sedmi, najmlajši, pa si je našel skrivališče v stenski uri.

Toda volk jih je našel in brez obotavljanja požrl. Enega za drugim je stlačil po žrelu, le najmlajšega, ki se je skril v stensko uro, ni našel. Dodobra sit je potem odšel, se ulegel na travniku pod drevo in zadrnjohal.

Nedolgo zatem se je iz gozda vrnila mama koza. Lahko si predstavljate kakšen grozen prizor jo je dočakal. Vrata so bila na stežaj odprta, hiša razdejana, miza, stoli, klopce – vse prevrnjeno in polomljeno. Kuhinja razbita, spalnica razmetana, njenih ljubih kozličkov pa nikjer.

Preiskala je vso hišo, vendar nikogar ni našla. Enega za drugim je začela klicati po imenu, a nihče se ni oglasil. Naposled pa je poklicala za najmlajšim in oglasil se je drobcen glasek: ""Tukaj sem, mamica, v stenski uri.""

Vzela ga je iz ure in povedal ji je, kako jih je volk ukanil ter požrl vse razen njega. Lahko si predstavljate njeno žalost.

Potrta je stopila na svež zrak, najmlajši kozliček pa je odskakljal za njo. Ko sta prišla do travnika, sta pod drevesom opazila spečega volka. Ta je smrčal tako glasno, da so tresle veje.

Mama koza si je volka previdno ogledovala, ko je opazila, da se v njegovem nabreklem trebuhu nekaj premika. ""O, marička,"" je vzdrhtela. ""Ali je mogoče, da so moji otročički še zmeraj živi?""

Kozlička je takoj poslala po škarje, šivanko in sukanec. Potem je volku prerezala trebuh in glej – že pri prvem rezu je ven pokukala glavica kozlička. Ko je postala luknja dovolj velika, je vseh šest kozličkov drug za drugim skočilo iz trebuha. Vsi so bili živi in zdravi, saj jih je volk v svoji požrešnosti kar cele pogoltnil.

Joj, kako je bila mamica vesela. Svoje ljube otročičke je tesno objela, potem pa jim naročila: ""Ljubi otroci, vsak naj gre in poišče en velik kamen, da bomo z njimi napolnili okrutnežu trebuh, dokler še spi.""

Otroci so kmalu prinesli sedem debelih kamnov in z njimi napolnili volkov trebuh. Mama koza ga je hitro zašila, medtem ko je volk trdno spal. Še ganil se ni.

Ko pa se je naposled prebudil, se je počutil nekam čudno. Močno ga je zažejalo, zato se je namenil stopiti do studenca. Toda takoj, ko je vstal, se je kamenje v njegovem trebuhu premaknilo in zarožljalo. Tedaj je rekel:

""Le kaj v trebuhu se obrača,
tako rožlja in se prevrača?
Šest kozličkov sem pojedel,
pa se zdi, kot da bi kamne snedel.""

Ko je prišel do studenca in se nagnil k vodi, se je sedem kamnov v njegovem trebuhu premaknilo in ga potegnilo v globino. Bil je pretežak, da bi lahko splaval na površje, zato je utonil.

Ko so kozlički videli, kaj se je zgodilo, so začeli kričali: ""Volk je mrtev! Volk je mrtev!"" Skupaj z mamico so nato veselo skakljali in poplesavali okrog studenca."
živalske	Zajec in jež	Bila je lepa sončna nedelja, ko je ajda cvetela in ljudje so lepo oblečeni hodili k maši. Jež je bil veselje volje in se tako domislil, da bi šel na polje pogledat, kako kaj raste njegova ajda. Ko se je sprehajal po polju je srečal zajca, ki se je ravno tako odpravil na polje pogledat kako mu uspeva zelje. Jež ga je prijazno pozdravil zajec pa mu je zaničljivo rekel: »Kaj pa že navsezgodaj letaš po polju?« Jež mu je odgovoril, da je na sprehodu. Zajec posmehljivo odvrne, da bi za svoje krive tace lahko našel koristnejše delo. Ker je to ježa zelo užalilo, sta se šla stavit, da jež zajca premaga v teku. Stavila sta se za cekin in bučo žganja. Nato je jež odšel domov se podkrepiti s hrano in povedal zgodbo ženi, saj je potreboval njeno pomoč. Med potjo do kraja dogajanja je ženi razložil, da se bo na koncu dolge njive postavila na brazdo in ko bo zajec pritekel do tja zavpila 'Sem že tu!'. Ko je jež prišel na začetek njive, je bil zajec že tam. In začela sta tekmovati. Jež je samo stekel nekaj korakov ter se potuhnil medtem, ko je zajec pritekel na konec njive pa je ježeva žena zaklicala 'Sem že tu!'. Zajec ni mogel verjeti in rekel, da oba tekmujeta še enkrat. In spet, ko je zajec začel teči se je žena ježa potuhnila in jež je zopet na koncu zavpil 'Sem že tu!'. Tako je zajec tekel gor in dol pol njivi vendar ježa ni premagal.
živalske	Zajec, volk in lisica	Zajec, volk in lisica se nekega večera snidejo v gozdu. Zajec pravi tovarišema: »Vesta, kaj je novega?« »Kaj pa?« vprašata oba radovedno. »Sinoči sem našel veliko medu in sem ga skrbno zakopal. Pojdimo in ga odkopljimo, dobro nam bo teknil!« Vsi gredo. — Ko so že precej časa tavali po gozdu, pravi lisica: »Vi, boter volk, ste gotovo že trudni, in vi kratkorepnik, tudi. Ali je še daleč do zaklada?« vpraša zajca. On ji od daleč pokaže kraj, kjer je bil našel zaklad, in pove, da je še uro hoda. »Nak, tako dolgo pa ne vztrajam,« pravi lisica. »Sonce je zašlo in mrači se že, noč je za počitek, ne pa za delo. Naj¬bolje bo, če kar tukaj ležemo. Zjutraj zarana vstanemo in na¬daljujemo pot.« Sopotnika sta bila z nasvetom zadovoljna. Vsi gredo počivat. Zajec počene pod grmič in zadremljc. Volk gre v goščo in tam zaspi. Lisica pa se potuhnjeno splazi pod klado, ki je letak tam blizu, in se dela, kot bi trdno spala. Ko sliši, da soseda žc smrčita, tiho vstane in se odpravi, da bi sama izko¬pala dragoceni zaklad, po katerem so se ji že tedaj cedile sline, ko je zajec pričel pripovedovati o njem. Pazljivo pogleda na oba sopotnika, in ko vidi, da ji ne preti nobena nevarnost, izgine v nočni temi. »Le spita sladko,« si misli, »medu ne poskusita nikoli.« Odšla je. Ko je pojedla ves med, se spet tiho splazi v gozd pod klado in hitro zasmrči. Dobro ji je teknila sladka večerja. Ko se zasvita, se prvi zbudi volk. Hitro pokliče svoja tovariša, Češ da je varneje kopati zaklad zarana, ko jih še nihče ne vidi, kot pa pri belem dnevu. Moško stopajoč spredaj vodi zajec volka in lisico. »No, vendar smo dospeli na pravi kraj,« reče zajec po dolgem in mučnem potovanju ter pokaže na cilj. »Jojmene, kaj vidim! Stopinje so vtisnjene v prst,« pravi v strahu. »Da bi le ne bilo še kaj hujšega,« odgovori zvita lisica osorno. »Še tega nam je treba!« pravi zajec in začne s prednjimi nožicami brskati prst narazen. Tudi volk in lisica se urno lotita dela. Kopljejo in kopljejo, a medu ne najdejo. Zajec obupuje. Lisica pa mu pravi: »Kdo je neki ukradel med, saj zanj nihče ni vedel razen tebe?« »Ni res, ni res, tudi vama sem povedal za kraj, kjer sem ga zakopal,« se opravičuje ubogi zajček. Zdajci pa se oglasi, volk: »Poberi se mi izpred oči, malopridnež! Sram te bodi; opeharil si naju!« Kratkorepnik se hoče še opravičevati, a volk se tako grozno zadere nad njim, da se mu ni več ljubilo ziniti besedice. Pobegne in teče, kar ga nesejo noge. Ker pa je tekel navzdol čez drn in strn, si je tako poškodoval prednji nogi, da ima še dandanašnji krajši kakor zadnji.